Primerjalno: sistemski fotoaparati do 500 evrov

Dolgo je veljalo, da so tisti »pravi« fotoaparati zrcalnorefleksni. Kdor je želel nekaj več od običajnega žepnega aparata, je kupil izdelek s prizmo in izmenljivimi objektivi. Pa je to še vedno najboljša izbira za ljubiteljskega fotografa, ki hoče boljše orodje in ima na voljo 500 evrov za začetno investicijo?

Prva objava: Delo infoteh, 7. junij 2014, Matjaž Ropret in Lenart J. Kučić, fotografija LJK

Za takšen proračun je izbire kar veliko. Že precej niže po cenovni lestvici se začnejo naprednejši žepni modeli in kompaktni aparati z dolgim zumom, ki pa smo jih prihranili za ločen preizkus. Tokrat smo se osredotočili na fotoaparate z izmenljivimi objektivi. V osnovnem kompletu za našo mejno ceno petih stotakov je večinoma en osnovni zum, ki ponavadi pokriva goriščnico od (preračunanih) 28 do 82 mm ali nekaj podobnega in ponuja največjo vrednost zaslonke v razponu med 3,5 in 5,6. Med preizkušenimi kompleti se je znašel le en tak, ki je imel dva objektiva, poleg osnovnega še telezum, ki pokriva razpon od 75 do 345 mm.

Tokrat smo preizkusili samo dva zrcalnorefleksna aparata, saj nanje resno stavita le še fotografska tradicionalista Canon in Nikon. To sta bila vstopna modela obeh proizvajalcev, Canonov novi 1200d, ki malenkost presega našo mejno ceno, in Nikonov d3200, sicer izdelek prejšnje generacije, ki pa je še v prodaji kot nekoliko cenejša alternativa novega d3330. Taki aparati še vedno prevladujejo po prodajnih številkah. Ne proizvajalcem ne prodajalcem namreč kupcem še ni uspelo približati brezzrcalnih modelov in jih navdušiti zanje.

Brezzrcalniki so se zadnja leta zelo razmahnili, toda večjega prodajnega uspeha še niso dosegli. Proizvajalci pa na srečo ne obupavajo in v zadnjih mesecih vidimo tudi nekaj dobrodošle in prepotrebne cenovne streznitve. Kupci namreč pričakujejo, da so taki izdelki cenejši od aparatov dslr ali da kompleti vsaj ponujajo boljšo vrednost za podoben denar. Bistvo teh aparatov je v tem, da nimajo več zrcala in prizme, prek katere se slika s tipala prenaša v (optično) kukalo. Tu gre slika neposredno na zaslon, kukalo oziroma iskalo pa je elektronsko, vendar ga noben od aparatov v naši cenovni kategoriji nima. Ker ni prizme, je ohišje nižje in manjše, zato pa tudi lažje. Prav tako so večinoma nekaj manjši objektivi. Nekateri modeli imajo enako veliko tipalo kot vstopni aparati dslr, drugi proizvajalci pa poskušajo s še manjšim tipalom dodatno zmanjšati velikost aparatov in jih tako dodatno približati žepnim modelom.

Zbrali smo skoraj celotno plejado brezzrcalnih sistemov, ki imajo svoje predstavnike v najnižjem cenovnem razredu. Nikonov j3 je predstavljal sistem nikon 1, ki ima od vseh na preizkusu najmanjše tipalo (velikosti enega palca) in je zato tudi z naskokom najmanjši. Olympus e-pm2 je bil predstavnik sistema mikro štiri tretjine (m4/3) z nekoliko večjim tipalom. Ostali aparati pa imajo tipala velikosti aps-c, tako kot aparati dslr. Sony je prispeval aparat a5000, ki ima bajonet za objektive e-mount, tako kot aparati nex, kot se je ta linija imenovala prej. Fujijev model x-a1 (sistem x) je bil edini, ki je v kompletu imel dva objektiva, med predstavniki brezzrcalnih aparatov aps-c pa je bil še Samsungov nx300.

Razlike seveda niso samo v velikosti. Tudi samo obnašanje aparatov je precej drugačno, prav tako ravnanje z njimi. Zrcalnorefleksni modeli še ohranjajo nekatere prednosti, toda brezzrcalni so zaostanek marsikje že skoraj povsem izničili ali celo toliko napredovali, da so za določene načine in namene uporabe dejansko privlačnejši. Kakšne so torej ugotovitve našega primerjalnega preizkusa?

Zrcalnorefleksni aparati

Nakup fotoaparata dslr z napisom Canon ali Nikon je vedno veljal za zanesljivo izbiro. Ti blagovni znamki uporabljajo poklicni fotografi, tudi številni laiki vedo, da gre za »resne« fotoaparate, s katerimi lahko naredimo zares »dobre fotografije«. Kako resnična je ta modrost?

Nikon d3200 in canon 1200d sta v resnici čisto spodobna fotoaparata, s katerima je mogoče narediti dobro fotografijo. Nanju lahko priključimo vso dodatno opremo in objektive obeh proizvajalcev. Med preizkusnimi modeli edina ponujata iskalo, kar je zelo dragoceno pri resnejšem delu, še zlasti na močni svetlobi. Sta hitra in odzivna, baterije med preizkušanjem nismo izpraznili niti do polovice, tehnična kakovost posnetkov je bila pri nikonu med boljšimi na preizkusu. Vendar imamo do današnjih vstopnih aparatov dslr kljub temu nekaj pomislekov.

Canon in Nikon sta morala za nizko ceno obeh vstopnih modelov marsikaj žrtvovati. Fotoaparata sta precej plastična – tudi v primerjavi z nekdanjimi vstopnimi modeli. Osnovna objektiva slabo izrabita tipalo, saj je bil zlasti Canonov 18-55 med slabšimi na preizkusu. Poleg tega sva bila med fotografiranjem ves čas malce obremenjena z vtisi, ki so jih med preteklimi preizkusi pustili dslr-ji srednjega ali višjega razreda. Ti ponujajo res hitro ostrenje, veliko avtofokusnih točk, hitrejše zaporedno proženje, natančnejše merjenje svetlobe in boljši video, kar je zelo pomembno, če fotografija postane malce resnejši hobi ali celo poklic. Oba vstopna modela v praksi preprosto nista dovolj zmogljiva za takšne naloge in ju bo zahtevnejši uporabnik težko obdržal, ko bo potreboval nekaj boljšega – niti kot rezervno ohišje. Največje razlike so bile opazne pri zajemu videa, saj je bilo samodejno ostrenje med snemanjem filma v primerjavi z zmogljivejšimi dslr-ji ali brezzrcalniki izjemno počasno. Canon je v »živem predogledu« potreboval tudi po več sekund, preden je našel motiv. Nikon je bil malce boljši, a je kljub temu močno zaostal za najpočasnejšim brezzrcalnikom na preizkusu.

Brezzrcalni aparati

Po nekaj generacijah teh izdelkov že lahko rečemo, da nimajo več hudih pomanjkljivosti. Predvsem nas je presenetila hitrost brezzrcalnikov. Tako sama hitrost delovanja kot ostrenje in možnost zajemanja zaporednih posnetkov. Morda dslr-ji še vedno ostrijo hitreje in bolj natančno, toda to se pokaže pri resnem fotografskem delu, ki mu tokratni fotoaparati tako ali tako niso namenjeni. Tudi natančnost in zanesljivost samodejnega ostrenja sta zelo napredovali.

Fotografskih možnosti je v glavnem veliko, pri vseh so pokrite vse najbolj standardne možnosti – časovna, zaslonska in programska avtomatika (načini A, S in P) – le da nimajo vsi aparati tega na namenskem koleščku, ampak je treba v izbirnike. Vsi ponujajo še »scenske« in »kreativne« načine in seveda standardni samodejni način, ki običajno deluje v redu, ima pa tudi pri teh aparatih navado preveč odpirati zaslonko v zelo dobri svetlobi. Upravljanje teh aparatov, razen fujija, je nekoliko bolj podobno žepnikom kot resnim fotografskim orodjem. Vsi brezzrcalni modeli tudi ponujajo zajem surovih posnetkov (raw), iz njih pa se da ponavadi izvleči marsikaj, kar se z obdelavo z algoritmi jpg že izgubi.

Zajem videa morda ni velika prednost pred naprednimi žepniki, ki so na tem področju zelo dobri, ima pa večina brezzrcalnih modelov kakšno možnost več. Denimo zajemanje progresivnega, ne samo prepletenega videa, dodatne kodeke, več sličic na sekundo, kar omogoča počasne posnetke, in podobno. Predvsem pa so za video boljši od zrcalnorefleksnih aparatov, ki se pri tovrstnih nalogah niso izkazali. Tudi premičen zaslon, že kar standardna oprema brezzrcalnih modelov, pri snemanju videa lahko pride prav.

Brezzrcalniki kljub vsem naštetim vrlinam še niso brez minusov. Zlasti v tem cenovnem razredu. V njem ni aparata, ki bi ponujal (elektronsko) iskalo. Pri olympusu ga je mogoče dokupiti, medtem ko ga pri drugih sploh ni mogoče namestiti. Tudi priključek za bliskavico imata poleg olympusa le še fuji in samsung, nikon in sony pa sta brez njega. Brezzrcalniki niso namenjeni priključevanju razne dodatne opreme – bliskavic, držal, mikrofonov, daljinskih prožil.
Trajanje baterije je še ena pomanjkljivost, saj je (zaradi velikosti) bistveno krajše kot pri aparatih dslr. Na kaj več kot dva dneva resne uporabe je težko računati.

Prihodnost bi morala pripadati brezzrcalnikom

Tokratni preizkus je še utrdil naše prepričanje, da so brezzrcalniki prihodnost sistemskih fotoaparatov. Izkazali so se pri skoraj vseh nalogah in razkrili bistveno manj slabosti od poceni dslr-jev. Vendar pa smo ugotovili tudi, da je ravno nakup okrog naše vnaprej določene cene petih evrskih stotakov najmanj smiseln, razen če komplet vsebuje vsaj dva objektiva. Novejši modeli v akcijskih ponudbah in tisti iz prejšnje generacije v razprodajah hitro padejo na 400 evrov ali manj, zato se splača prečesati kataloge in spletne trgovine. Poleg tega so padle tudi cene zmogljivejših brezzrcalnikov, saj je za 700 ali 800 evrov že mogoče dobiti komplet, ki se lahko kosa z zrcalnorefleksnimi iz višjih cenovnih razredov.

***

Kateri brezzrcalni sistem?

Vsak ponuja svoje prednosti. Mikro 4/3 ima največji nabor objektivov in aparatov, zaostanek za večjimi tipali v slabši svetlobi pa sta Panasonic in Olympus drastično zmanjšala. Toda njune cene so pretirane. Sonyjevi modeli so najbolj vsestranski, a po maločem res izstopajo, izbira objektivov pa je povprečna. Fujijev sistem je fotografsko najmočnejši, niso pa ti aparati najbolj primerni za snemanje videa. Za Samsungov nx velja podobno kot za Sony, so pa ti aparati šele z zadnjo generacijo postali res konkurenčni, predvsem glede hitrosti ostrenja. Aparati nikon 1 so najmanj »fotografski«, toda za pravi denar so lahko dober nakup.