Prva obletnica zapuščine wikileaks
Pred skoraj natanko enim letom je spletna skupnost wikileaks skupaj z nekaterimi velikimi časopisi (španskim El Paisom, nemškim Spieglom, britanskim Guardianom, francoskim Le Mondom in ameriškim New York Timesom) objavila prvih 220 zaupnih dokumentov, ki so jih ameriški diplomati po vsem svetu pripravili za svoje zunanje ministrstvo. V naslednjih nekaj mesecih so sledili novi dopisi, nato se je začelo zavezništvo med mediji in wikileaks krhati.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 26. novembra 2011, fotografija SA laurelrusswurm/FlickrCC
Aktivizem najvidnejšega predstavnika wikileaks Juliana Assangea ni bil združljiv s pravili, po katerih deluje medijska panoga. Njegove osebnostne lastnosti so ga oddaljile od nekdanjih sodelavcev in simpatizerjev, ki so po ločitvi ustanovili nove wiki poskuse ali o wikileaks napisali knjige. Številni medijski napadi in nerodne izjave so močno omajali zaupanje javnosti v organizacijo, ki je zagovarjala osvobajanje podatkov, da bi državljani laže nadzirali politiko in kapital. Kljub temu je wikileaks z razkritjem diplomatskih depeš trajno zaznamoval vse udeležence zgodbe: medije, politike, diplomate in običajne uporabnike interneta.
Kakšna je ob prvi obletnici zapuščina wikileaks?
Leto wikileaks
Čeprav je wikileaks v preteklih letih večkrat poskrbela za odmevna razkritja – mučenje zapornikov v Guantanamu, seznam članov britanske skrajne nacionalistične stranke BNP, pisma guvernerke Aljaske Sarah Palin, dopisovanje klimatologov, ki so domnevno pretiravali z grožnjo okoljskega segrevanja –, jim je šele sodelovanje s tradicionalnimi mediji na primeru ameriških diplomatskih dopisov prineslo globalno prepoznavnost.
Wikileaks je prve diplomatske depeše objavila sredi februarja – osebne profile islandskih poslancev, kot so jih videli na ameriškem veleposlaništvu –, vendar so jih zasenčila druga razkritja. Petega aprila so televizijske mreže prikazale iraški posnetek ameriškega vojaškega helikopterja, iz katerega so vojaki streljali na novinarje in civiliste. 26. julija se je na spletu znašlo 91.000 zaupnih vojaških dokumentov o vojni v Afganistanu. Oktobra je sledilo skoraj 400.000 zaupnih vojaških zapisov o iraški vojni med letoma 2004 in 2009, nato se je konec novembra začelo tudi postopno objavljanje poročil, ki so jih med letoma 1966 in 2010 sestavili ameriški diplomati.
Wikileaks je do januarja 2011 skupaj s časopisi objavila nekaj več kot 2000 od skupaj 251.287 depeš. Vsi preostali dokumenti so bili razkriti septembra letos, ko je novinar Guardiana David Leigh v knjigi o wikileaks objavil geslo za celotno zaklenjeno zbirko, zato jo je začasno odprl tudi wikileaks (dokler jim ni zmanjkalo denarja). Vendar dokončno razkritje ni pritegnilo toliko medijske pozornosti kot prva razkritja.
Zapisi o Afganistanu in Iraku so potrdili, da je število civilnih žrtev daleč večje od uradnih ocen, in razkrili neštete primere napadov na civilne cilje, sodelovanje Američanov pri mučenjih in izvensodnih pobojih in nenačelne pakte z lokalnimi milicami. Diplomatski zapiski so pokazali manj diplomatsko plat ameriških veleposlanikov, ki so v poročila zapisali marsikatero preveč odkritosrčno analizo stanja v gostiteljski državi ali komentar o lokalnih politikih (»neodločnost« nemške kanclerke Angele Merkel, »nastopaštvo« francoskega predsednika Nicholasa Sarkozyja …). Potrdili so večino domnev o naravi ameriške zunanje politike (interesih na Bližnjem vzhodu …) in njene prepletenosti z domačimi nadnacionalkami. V njih so se znašli tudi nekateri slovenski politiki – Janez Janša, Dimitrij Rupel in Zoran Janković – ter domače politične teme: Patria, nastavljanje urednikov v medijih, izbira pogajalcev pri arbitraži s Hrvaško in pošiljanje slovenskih vojakov v Irak.
Zadrega ameriške diplomacije je bila velika. Prav tako prepričanje, da je treba krivce za to sramoto čim prej poiskati in kaznovati.
Preganjanje krivcev
Prvi odzivi ZDA so bili pričakovani: zapreti odtekanje informacij in doseči umik spornih vsebin s svetovnega spleta.
Zaostrili so varnostno politiko in radikalno zmanjšali število ljudi, ki so lahko z računalnikov presnemavali podatke (do depeš je lahko prej dostopalo skoraj tri milijone uradnikov). Njihovi predstavniki so prepričevali diplomatske sogovornike, da je wikileaks teroristična organizacija, ki je ne sme gostiti nobena spodobna država. Amazon in Apple sta umaknila vsebine in aplikacije wikileaks s strežnikov in spletnih trgovin. Kartična podjetja (Visa, Mastercard …) in drugi ponudniki elektronskih plačil (Paypal) pa uporabnikom niso dovolili pošiljanja donacij za vzdrževanje strežnikov in pravno pomoč.
Vlade po vsem svetu so bile zaradi strahu pred podobnim incidentom pripravljene podpreti zakone in sporazume, ki so obljubljali strožji nadzor interneta in pregon kršiteljev brez sodne odredbe. Hkrati so postajale ohlapnejše tudi definicije, kaj sodi med »vohunjenje«, »terorizem« ali »piratstvo«. Julian Assange se je zato vse teže izogibal aretaciji. Decembra lani se je vdal britanski policiji in se do danes poskuša izogniti izročitvi švedskim sodiščem, ki ga želijo zaslišati zaradi domnevnega posilstva (zagovarja se iz hišnega pripora).
Manj sreče je imel ameriški vojak Bradley Manning, ki so ga aretirali v Iraku maja lani. Obtožili so ga, da je na računalnik prenesel zaupne podatke in jih izročil wikileaks. Nato so ga zaprli v virginijsko mornariško oporišče Quantico, kjer je bil po navedbah organizacije Amnesty International brez uradnega zaslišanja izpostavljen zelo krutim razmeram (samici, različnim oblikam psihološkega mučenja …).
Ameriških oblasti niso omehčali niti pritiski domače javnosti in pravnih strokovnjakov, da je njihovo obravnavanje vojaka Manninga nečloveško in neustavno. Še manj posluha so imeli za argumente, da je Manning morda ravnal kot »žvižgač« (whistleblower) – državljan, ki je hotel z razkritjem dokumentov le opozoriti na nepravilnosti, ki se sistematično dogajajo v Iraku, Afganistanu in drugih delih sveta.
Vzpon »podatkovnega novinarstva«
Množično razkrivanje zaupnih dokumentov je presenetilo tudi tradicionalne medije. Zaradi vse bolj nizkega zaupanja javnosti v medije, politiko in druge institucije je začel Assange pridobivati podobo nekakšnega odrešenika, ki je osvobodil informacije, zaklenjene v labirintih državnih zaupnosti, poslovnih skrivnosti in propagande. Novinarji in medijske hiše so se morali zagovarjati pred očitki, da mora anonimna spletna skupnost opravljati delo, ki ga sami niso več sposobni: pridobivati skrite informacije, razkrivati zakulisno delovanje mednarodne politike in si prizadevati za transparentnejše vodenje države. Časopisi, ki so sodelovali z wikileaks, pa so spoznali, da nimajo ljudi, ki bi znali osmisliti stotisoče razkritih dokumentov.
Novinarji, programerji in oblikovalci, ki imajo smisel za številke, so postali v medijskih ustanovah vse bolj iskani. Na londonski univerzi City so letos razpisali specialistični podiplomski študij interaktivnega in podatkovnega novinarstva, saj so se britanski mediji v zadnjih letih zelo zanimali za študente, ki so v zaključnih nalogah združevali novinarske in programerske pristope. Nekateri mediji, zlasti britanski Guardian, so začeli v ideji podatkovne odprtosti in transparentne družbe iskati svoje novo poslanstvo. Na vzpon »podatkovnega novinarstva« so se odzvali tudi finančni vlagatelji in organizacije, ki podpirajo novinarsko delo, saj so med letošnjimi prejemniki štipendij in zagonskega kapitala prevladovale zamisli, ki so obljubljale osmišljanje informacijskih tokov in povezovanje podatkovnih zbirk.
Simon Rogers, urednik podatkovnega bloga pri Guardianu, in David Donald, analitik washingtonskega centra za javno integriteto, sta v nedavnih pogovorih za Sobotno prilogo povedala, da se je novinarsko poročanje po wikileaks nekoliko spremenilo. Iskanje in prikazovanje podatkov je postala pogostejša sestavina novinarskih prispevkov, prav tako iskanje podatkovnih zgodb. Vendar so bile te spremembe pogosto le površinske (več tiskanih in spletnih infografik), saj je ostala uredniška politika nespremenjena. Mediji niso vlagali v izobraževanje novinarjev ali krepili »podatkovnih« redakcij, uresničila so se tudi svarila, da izpostavljenost informacijam še ne pomeni boljšega razumevanja zapletenih družbenih problemov in ne prinaša sprememb.
Prva obletnica objave ameriških diplomatskih depeš prinaša zelo malo spodbudnih sporočil. »Vsem dobro znano« delovanje diplomacije je ostalo nespremenjeno in še bolj skrivnostno. Julian Assange in Bradley Manning sta v zaporu. Ameriški vojaki ostajajo v Iraku in Afganistanu, administracija Baracka Obame ni zaprla zapora v Guantanamu. V ZDA in EU nastajajo zakoni, zaradi katerih bo internet precej bolj zaprt, kot je bil tisti, ki je omogočil fenomen wikileaks. Mobilizacijska sposobnost wiki naslednikov pa bo zaradi medijske zasičenosti in okrnjenega ugleda predhodnice bistveno manjša – ne glede na razkrite informacije.
Primer wikileaks zato predvsem nakazuje, kaj čaka prihodnje zagovornike transparentnejše države in svobode govora. Trd boj za pravice, ki se še danes zdijo samoumevne.
