Računalniki spreminjajo pismenost

Sodelavci Organizacije Združenih narodov (OZN) so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja razmišljali,­ kako bi kar najbolj učinkovito­ izobrazili­ afriške kmete in jih naučili sodobnejšega kmetovanja. Največja ovira je bila nepismenost, zaradi katere niso mogli­ uporabiti tiskanih priročnikov­ in knjig. Zato so pomislili, da bi raje posneli izobraževalne filme – ker da je jezik podob razumljivejši od črkovnih simbolov.

Prva objava: Književni listi, 17. marec 2015, fotografija Sarah Marshall/FlickrCC

Ti filmi so bili zelo nazorni. Prikazovali so načine izdelave sira iz svežega mleka, shranjevanje pridelkov in mesa. Gledalci so sedeli v dvorani in spremljali filme, a po ogledu niso upoštevali navodil. Vodje izobraževalnih programov so ugibali, zakaj njihova prizadevanja nimajo učinka, dokler niso po naključju ugotovili nečesa presenetljivega. Kmetovalci iz posamičnih prizorov niso sestavili zgodbe. Desetminutni prikaz, kako je nekdo pomolzel kozo, prelil mleko v drugo posodo in se lotil izdelave sira, zanje ni imel pomena. Videli so samo kozo, nato človeka, ki je v naslednjem kadru izginil ali se čudežno pojavil v ­drugem prostoru.

Zanje so bili filmi le zmešnjava podob. Če bi jih hoteli razumeti, bi potrebovali enako literarno pismenost kot za branje besedil, je v knjigi Gutenbergova galaksija (The Gutenberg Galaxy: The Making of Typographic Man, 1962) ugotovil kanadski medijski teoretik iz šestdesetih let Marshall McLuhan. Brez takšne pismenosti ni mogoče gledati filma ali si predstavljati, kako bodo delavci na koncu tekočega traku sestavili zapleten industrijski izdelek. Za McLuhana industrijska družba ne bi bila mogoča brez iznajdbe nemškega tiskarja Johannesa Gutenberga, ki je Evropi v 15. stoletju prinesel tisk ter sprožil eno največjih novoveških družbenih in kulturnih ­revolucij.

Gutenbergova galaksija

McLuhana so poznejši medijski kritiki in zgodovinarji odpravili kot tehnološkega determinista in mojstra neznanstvenih metafor, zato se je njegov teoretski vpliv precej zmanjšal. Nizozemski zgodovinar Adriaan van der Weel pa je v knjigi Spreminjanje naše besedilne zavesti (Cankarjeva založba, 2014) zapisal, da je bila takšna kritika krivična. Kanadski profesor je pravilno ugotovil, da mediji – tehnologije za shranjevanje, posredovanje in obdelavo informacij – nikoli niso nevtralni, temveč s formalnimi pravili močno vplivajo na razumevanje človeškega znanja.

O posledicah informacijskih tehnologij nismo začeli razmišljati šele zaradi pojava interneta, je zapisal van der Weel. Za starogrškega filozofa Platona je bila takšna nova tehnologija izum pisave, ki je radikalno spremenila nekdanjo kulturo govorjene besede. Platon je bil do pisave zelo kritičen, saj je verjel, da bodo filozofi zaradi črkovne potuhe prenehali uriti spomin. Veliko stoletij pozneje je samostanske pisarje zmotilo, da postaja njihovo mojstrstvo zaradi iznajdbe tiska vse manj pomembno. Svarili so pred razvrednotenjem knjige, ki bo zaradi tiska postala brezoseben množični izdelek za širjenje potrošne kulture. Zelo podobne strahove danes širijo knjižni založniki in drugi varuhi tiskane kulture, ki jih izrinjajo ­digitalni mediji.

Te skrbi za van der Weela niso bile čisto neutemeljene. Pozorno poslušanje in pomnjenje sta bila za govorjeno kulturo izjemno pomembna, saj je lahko samo učenec z dobrim spominom prenesel mentorjevo znanje prihodnjim generacijam. Pisava je zmanjšala pomen spomina, saj je breme pomnjenja prevzel papir, zato so učenjaki knjige verjetno izgubili nekatera znanja in veščine govorne kulture. Toda shranjevanje starega znanja je spodbudilo iskanje novega. Iznajdba tiska pa je zapisano znanje razširila tudi med bralci, ki niso mogli vstopiti v samostanske in univerzitetne knjižnice, kjer so bili shranjeni dragoceni rokopisi. Tisk je krepil vlogo avtorja in začela se je doba »tipografskega človeka«, v kateri je celotna družba sledila linearnemu toku natisnjenih besed. Doba, ki se verjetno končuje, je zapisal van der Weel.

Dokumentno vesolje

Po več stoletjih prevlade je tiskarski stroj dočakal veliko močnejšega tekmeca – elektronski računalnik. Ta stroj je bistveno drugačen od drugih človeških strojev. Računalnik ni le univerzalno orodje, ki ga je mogoče programirati za opravljanje različnih nalog. Računalniška pionirka Ada Lovelace je pred več kot 150 leti zapisala, da je računalnik simbolno orodje, ki bo poleg besed razumelo tudi slike in glasbo. To univerzalno simbolno orodje smo pred približno petdesetimi leti povezali v globalno omrežje.

Van der Weel se v knjigi dosledno izogiba napovedovanju prihodnosti. Prav tako se noče opredeliti za tehnološkega pesimista ali optimista, saj zgolj povzema velika pričakovanja in strahove, ki jih lahko spremljamo v knjigah, množičnih medijih in na svetovnem spletu. A kljub zadržanosti ne more skriti prepričanja, da bo digitalna revolucija še mogočnejša od tiskarske.

Digitalna kultura pomeni konec linearnosti in je bližja govornemu izročilu, kar je z metaforo globalne vasi opisal že Marshall McLuhan. Digitalni dokument ni nikoli končan, ampak se ves čas spreminja in povezuje z drugimi digitalnimi dokumenti. Ideje se v digitalnem dokumentnem vesolju ne širijo več s knjigami, cedeji in drugimi fizičnimi nosilci, ampak jih van der Weel primerja z »memi«, ki jih je s prispodobo o sebičnem genu opisal britanski evolucijski biolog Richard Dawkins. Ti memi potujejo po internetnem omrežju, prehajajo med simbolnimi stroji, se križajo, razmnožujejo in trudijo preživeti – podobno kot geni v evolucijskem boju za obstanek. Zato se ne spreminjajo samo bralne navade, ampak tudi pojmovanje pismenosti in znanja, saj se učenjaki ne morejo več opirati na referenčna in zaključena besedila.

Ugotovitve psihologov in nevroznanstvenikov, da mladi ne znajo več zbrano in poglobljeno študirati zahtevnih besedil, so verjetno resnične. Enako resnične kot Platonova napoved, da ljudje zaradi pisave ne bomo več dovolj prizadevno urili spominskih mišic. V digitalni kulturi smo verjetno izgubili marsikatero lastnost, ki je v »redu knjige« veljala za vrlino. Vendar bomo kljub izgubam pridobili nova znanja in veščine, ki jih ne znamo napovedati in še manj preprečiti, je prepričan nizozemski zgodovinar knjige. Memi naše ustvarjalnosti in človeške zavesti, ki so se več stoletij širili in ohranjali predvsem s knjigami, pa bodo poiskali nove gostitelje.