Richard M. Stallman, Free software foundation

Richard M. Stallman je ena računalniških legend. Idealist, utopist, guru, heker, programer, ustanovitelj projekta GNU (GNU is not unix, op. p.) ter organizacije Free software foundation. Poleg tega je tudi sogovornik, ki se je pripravljen pogovarjati le z novinarji, ki poznajo razlike med odprto kodo in svobodnim programjem, pridejo na pogovor pripravljeni, se prej udeležijo njegovega predavanja, da ne ponavljajo vprašanj, in pišejo za »odprte in nepristranske medije, zavezane objavljanju natančnih informacij«, saj v nasprotnem primeru takoj konča pogovor.

Čeprav sem se s Stallmanom pogovarjal že leta 2004, šele zdaj zares razumem, zakaj je tako dosledno vztrajal pri izrazu “svobodno programje”, saj njegovega zavzemanja za  “free software” v resnici ni mogoče reducirati le na “odprtost” programja, kaj šele na njegovo “brezplačnost”.

Prva objava: Delo Infoteh, 26. april 2004, foto Igor Modic, Delo, pogovarjala sta se Lenart J. Kučić in Jaka Mele, Moj Mikro

»Izmenjavo datotek je treba legalizirati!«

Čeprav Stallmanu prija nastopati v vlogi malce čudaškega računalnikarja, ki med pogovorom bos grizlja bombone M&M’s, kaj hitro postane zelo težaven sogovornik, občutljiv za kritike in morebitno nestrinjanje. Kljub temu pa zastopa zelo dosleden pogled na svet, s katerim se je včasih težko strinjati, a to niti najmanj ne zmanjša spoštovanja do njegovih zamisli in dela.

Ko ste pred leti prvič obiskali Slovenijo, ste največ govorili o svobodnem programju. Kaj se je na tem področju najbolj spremenilo?

Svobodno programje je postalo bistveno preprostejše za uporabo. Pred leti so bili svobodni operacijski sistemi znani kot strežniški operacijski sistemi. To ni bil nikoli naš namen. Želeli smo zasnovati operacijski sistem, ki bi deloval na namiznih računalnikih in bi ga uporabljali vsi uporabniki in tako živeli v svobodi. Ker ni imel grafičnega uporabniškega vmesnika (GUI), ga večina uporabnikov ni želela uporabljati. Danes je v rokah javnosti že veliko računalnikov, na katerih teče prosto programje in jih ljudje uporabljajo. Vse več mest in držav je zasnovalo javni dostop do interneta na svobodnih programih, med njimi telecentri v Sao Paulu, ki jih uporabljajo revni ljudje iz soseščine, ki še niso imeli nikoli priložnosti uporabljati računalnikov.

Druga pomembna pridobitev je pojav cedejev, iz katerih je mogoče poganjati polno funkcionalne različice prostih operacijskih sistemov in programov, ne da bi jih morali nameščati na svoj osebni računalnik. Vemo, da pomeni nameščanje določeno veščino in kar nekaj dela. Zdaj si izberete poljuben GNU/linux operacijski sistem in ga preizkusite občasno, brez posledic. Če vam je zadeva všeč, jo lahko še vedno namestite, hkrati je to lep način, kako se naučite uporabe.

Ko govorite o svobodnem programju, odločno vztrajate pri rabi besedne zveze GNU/linux. Kaj pa drugi svobodni sistemi, denimo BSD?

Gre za čisto druge stvari. Sistemi, ki uporabljajo linux, so vzeli celotno programje GNU za osnovo in jim dodali linux, a le v vlogi jedra. Ljudje pa so bili zmedeni, zato se je začelo vse skupaj imenovati kar linux. BSD je drugačen, uporabili so le del programja GNU, zato ta odnos ni tako tesen. Predvsem pa sem pozabil poudariti, da ne želim, da bi problematiko patentiranja računalniškega programja predstavili v istem članku kot tematiko svobodnega programja.

Zakaj?

Ker vprašanje patentiranja programske opreme ni povezano le z vprašanjem razvoja in rabe svobodnega programja. Povezano je z vsemi, ki imajo kar koli opraviti z računalniki. Če bodo ljudje mislili, da nasprotovanje patentiranju programja prihaja le iz tabora zagovornikov svobodnega programja, si lahko mislijo, da je to marginalna tema, nevredna njihove pozornosti. Poizkušam se bojevati proti patentom, skupaj z vsemi drugimi, ki se bojujejo proti patentom.

Vaš lik je neločljivo povezan prav z idejo svobodnega programja, zato se verjetno težko izognete vprašanjem s tega področja.

Drži, ampak vseeno vztrajam pri razločevanju, saj bomo sicer spet zmedli ljudi. Sam nasprotujem patentiranju programja, ker verjamem, da to pomaga svobodnemu programju. Marsikdo nasprotuje patentom, a ga niti najmanj ne zanima svobodno programje.

Na predavanju ste omenili tri plasti varovanja intelektualne lastnine …

Ne, ne, ne, ne! Ne imenujte tega intelektualna lastnina. Sploh ne uporabljajte tega pojma! Ta pojem vam ne daje vpogleda, ampak le napačno razumevanje problematike. Obstajajo blagovne znamke, avtorsko pravo in patenti. Trije različni zakoni in nikakor jih ne smete posploševati.

Ampak ta tri področja so skupaj s trgovinskimi tajnostmi namenjena zaščiti …

Ne zaščiti! Delajo čisto različne stvari. Misliti, da gre le za štiri različna področja, ki delajo enako, je povsem napačno. Uravnavajo povsem različna življenjska področja in nikakor jih ne smete tlačiti skupaj.

Ali nimajo ti elementi, ki jih tako strogo razločujete, kar nekaj skupnih funkcij?

Morda nimajo nobene skupne funkcije. Mislim, da se že v osnovi motite. Že samo primerjati ta področja je narobe. Razmišljajte o njih, kot da so popolnoma nepovezana, in morda vam jih bo uspelo bolje razumeti. Že samo s tem, da jih omenjate skupaj, spodbujate zmedo. Eno so konji, drugo stoli, tretje luna … povsem nepovezane stvari!

Če želite danes ustanoviti visokotehnološko podjetje, ste prisiljeni razmišljati o tem, kako uskladiti ta področja.

Ne nujno. Spet posplošujete.

V blagovno znamko, recimo, želijo podjetja pogosto preliti svoje vizije. Ali ni postala blagovna znamka »svobodnega programja« skoraj sopomenka za nekaj naprednega, vizionarskega?

Ne razumem vprašanja. Blagovne znamke so le imena, ki jih uporabljajo posamezna podjetja. Ne pomenijo nujno kakovosti. Obstajajo zato, da preprečujejo zmedo med potrošniki, in so na splošno kar dobra zamisel. Vprašanje blagovnih znamk je v svobodnem programju nepomembno. Svobodno programje ni blagovna znamka!

Čeprav ga pogosto povezujejo z vašo vizijo?

Če želite … Ampak vse to je povsem nepomembno, povezano z vašo fiksno idejo, da morate vedno, ko govorite o avtorskem pravu, govoriti še o patentih in svobodnem programju. Sam nikakor ne želim govoriti o avtorskem pravu in o patentih v istem pogovoru. Če bi pristal na to in spregovoril še o avtorskem pravu, bi ljudje mislili, da gre za povezane teme. Pa ne gre!

Ker svobodno programje vse bolj uporabljajo državne uprave, posamezna mesta in nekatera podjetja, se je prisiljeno do neke mere »institucionalizirati«. To lahko včasih pomeni tudi težave.

Vsak računalniški uporabnik ima pravico do uporabe prostega programja, kar vključuje tudi vladne agencije. Vladne službe so dolžne vztrajati pri rabi prostega programja, saj so dolžne ohranjati nadzor nad lastno računalniško infrastrukturo. To dolgujejo svojim državljanom. Nimajo pravice, da bi prepustile ta nadzor kateremu koli zasebnemu podjetju.

Pravite, da bi morale države varovati državljane pred korporacijami?

Demokracija je povsod po svetu ogrožena. Teroristični napadi v ZDA, ki resnici na ljubo niso bili tako velika reč, saj vsak mesec na cestah umre več ljudi, so bili deležni neproporcionalne in povsem neracionalne histerije, ki je imela le en namen: napad na našo osebno svobodo. Napad ljudi, ki so napad na našo svobodo načrtovali vnaprej in so dobro izrabili ta povod. Sam sem poizkušal nasprotovati, a nisem mogel kaj dosti doseči. Sicer pa so me pri teh poizkusih tudi cenzurirali. Nehali so mi objavljati prispevke in mi tega niso niti povedali.

Tudi Evropa gre po ameriški poti. Madridski bombni napad že poizkušajo izrabiti kot povod za napad na civilne svoboščine. Nekatere države so to že začele, predvsem Velika Britanija. Zakoni, ki so jih v Veliki Britaniji domnevno sprejeli z namenom preganjati teroriste, se redno uporabljajo proti mirnim protestnikom. Namesto terorizma preganjajo demokracijo! Prava nevarnost niso teroristi, saj je dejanska škoda, ki jo lahko povzročijo zahodnim državam, razmeroma majhna. Sploh če jo primerjate s stvarmi, ki jih države počnejo ljudem v vsakodnevnem življenju. Seveda je prav, da preprečujemo bombne napade, kadar le moremo. Ampak obstoječe zlorabe, ki jih nad nami zganjajo naše države – te so pravi vzrok za skrb. Države, tako močne, da ovirajo delovanje demokracije.

Ključna beseda je postala varnost …

Država začne vedno pretiravati z nevarnostmi in ogroženostmi. Ne le s terorizmom, vzemimo primer tako imenovane otroške pornografije, kjer strašijo pred fotografijami petnajstletnic ali petnajstletnikov, spolno povsem dozorelih ljudi. Označevati moške, ki jih privlači pogled na petnajstletnice, za perverzneže, je neumno.

Podobno je postalo tudi z varstvom zasebnosti in zasebnih podatkov, ki je vse pogosteje namenjeno prikrivanju informacij.

Se vam zdi, da uporabljajo tudi zasebnost kot izgovor? Zasebnost je natanko tisto, kar nočejo, da imate. Njim je v interesu popoln nadzor. Verjetno ima večina med vami mobilne telefone. Mobilni telefon je sledilna naprava! Sam je ne bom nikoli uporabljal, saj ne želim, da neka telefonska baza vsak trenutek ve, kje sem. Bojim se, da bo postalo za ljudi nekaj povsem normalnega, da bodo državi še sami sporočali, kje so in kaj počnejo. Kdor tega ne bo počel, je lahko že sumljiv. Izklopil je mobilni telefon? Kaj neki je počel tistih nekaj ur?! Verjetno kaj slabega!

Nekatere pobude govorijo o kodiranju pogovorov in elektronskih sporočil.

Ne pomaga. Mobilno omrežje še vedno ve, kje ste in koga kličete. Saj ni tako pomembno, če ne vedo, kaj se pogovarjate. Dovolj je, da vedo, s kom to počnete in kdaj.

To so že močno politične trditve …

Vedno sem bil političen.

A nikoli politik.

Sem ateist. V Ameriki ateist ne more biti izvoljen. Z mano se nikakor ne strinja dovolj ljudi, da bi bil kamor koli izvoljen.

Zdaj prvič tudi obsojajo posameznike, ki so uporabljali servise za izmenjavo datotek za izmenjavo glasbenih posnetkov. Je tudi izmenjava datotek nekaj, kar bi moralo biti svobodno?

Izmenjava glasbe in filmov bi morala biti dovoljena. Zakoni proti temu so moralno povsem neupravičeni in vsaki ukrepi za njihovo izvajanje so napačni. Vsi imamo absolutno pravico, da za nekomercialne namene delimo glasbene, pisateljske in druge izdelke. Le policijska država lahko to prepreči, država, ki ni več lojalna državljanom, si lahko dovoli tovrstne poskuse. Zaščita avtorskih pravic v šestdesetih letih preteklega stoletja ni bila sporna, saj je omejevala predvsem pravice založnikov v prid avtorjem. Danes je avtorsko pravo uporabljeno za zaščito založnikov pred javnostjo. Povsem sprevrženo!

Vse to je le dokaz, da je demokracija šibka. Prihodnosti ne morem napovedati. Ne vem, kdo bo zmagal, zelo dobro pa vem, na čigavi strani sem. To je tudi edino pomembno.

In kaj zagovarjate?

Pravo vprašanje je, zakaj države ne zastopajo tistega, kar želijo državljani, ampak zastopajo le interese nadnacionalk. To je eden velikih političnih problemov današnjega časa. Seveda obstajajo določene alternative, a jih države, ki poslušajo korporacije, nikoli ne bi upoštevale, kaj šele izvajale. Verjamem tudi, da imajo pri tem pomembno vlogo mediji, ki so pogosto v rokah korporacij in moč korporacij predstavljajo kot legitimno. To pomeni, da tudi oni ne zagovarjajo demokracije, saj v bi morali biti v tem primeru kritični do moči korporacij. Dokler bo delovala ta propaganda, bodo ljudje videli stvarnost skozi perspektivo korporacij. To se dogaja v ZDA pa tudi v Evropi. Verjamem tudi, da mora obstajati nekakšen množični medij, ki ni pod nadzorom korporacij, ki lahko kritizira korporacije in lahko njegovo kritiko sliši veliko ljudi. Kako to doseči, ne vem.

Moč korporacij je utemeljena na moči kapitala. Ste potemtakem tudi kritik kapitalizma?

Ne trdim, da bi morali prepovedati posel, trdim le, da ne bi smel imeti pretirane moči.

Je Free software foundation kdaj tožila koga, ki bi neprimerno uporabljal programe, zaščitene z GPL (General public license)?

Te ljudi nagovarjamo in jim razložimo, da počnejo nekaj nedovoljenega. GPL uveljavljamo približno dvanajstkrat na leto. Nikoli nam še ni bilo treba iti na sodišče. Slišal pa sem, da se je to zgodilo nekemu kršitelju v Nemčiji.

Živimo danes bolje kot med vašim zadnjim obiskom?

Ne bi rekel. Zdi se mi, da se stvari po svetu slabšajo. Lahko da so kake lokalne izjeme, ampak svet je na nevarni poti. Nikakor nisem edini, ki opazi uničevanje okolja in iztrebljanje živalskih vrst (Stallmana so v Slovenijo povabili predstavniki evropskih zelenih in Stranka mladih Slovenije, op. p.), ogrožanje demokracije …

Ne zvenite ravno optimistično.

Nisem optimist. Sem pa tip človeka, ki se bo trudil tudi takrat, ko bo že čisto na dnu. Truditi se je treba tudi takrat, ko ne verjameš, da se bo vse skupaj dobro končalo.