Rojstvo informacijskih imperijev
Zgodbe o velikih informacijskih imperijih se ponavadi začnejo z osamljenim izumiteljem, ki v svoji garaži ali podstrešni sobici razvije revolucionarno novost – napravo za prenos glasu na daljavo, prikazovalnik slike, osebni računalnik ali matematični iskalniški algoritem. Nadaljujejo se z navdihnjenim podjetnikom, ki izumiteljevo zamisel preobleče v privlačen izdelek ali storitev. Njuna tehnološka in poslovna inovacija pa pritegne številne posnemovalce, ki jo poskušajo izboljšati, preoblikovati ali jo uporabiti v lastnih zamislih.
V tem zgodnjem obdobju se pojavijo številne konkurenčne tehnologije in storitve. Vstopni stroški so nizki, zato lahko v razvojni igri sodeluje skoraj vsak – od ljubiteljskega inženirja do malega trgovca ali finančnega mešetarja. Odprtost prinese veliko zanimivih idej in velika pričakovanja, ki naj bi jih uresničil tehnološki napredek, a tudi povečuje negotovost pri kupcih in vlagateljih ter ustvarja občutek anarhičnosti. Zato se razvojni cikel prevesi v drugo fazo, ki jo zaznamuje karizmatični poslovnež z obljubo, da bo iz kaosa ustvaril red.
Zgodovina informacijskih industrij (telegrafa, telefona, filma, radia, televizije, računalniškega programja …) kaže, da je treba pri »ustvarjanju reda« upoštevati nekaj preprostih pravil, je zapisal kanadski pravnik in medijski raziskovalec Tim Wu v svoji pravkar izdani knjigi The Master Switch – The Rise and Fall of Information Empires. Najprej se morate znebiti konkurenčnih podjetij in tehnologij. Pri tem si lahko pomagate s finančno močjo, sabotažami, podkupninami, grožnjami, tožbami, patentnimi vojnami in cenovnim izčrpavanjem nasprotnikov. Te metode so sicer učinkovite, vendar slabo vplivajo na vašo javno podobo, poenotijo tekmece in zmotijo državne regulatorje, ti lahko postanejo vaš najmočnejši nasprotnik. Če hočete ustvariti informacijski imperij, za to nujno potrebujete vsaj tiho soglasje države, je prepričan Wu.
Državi se je mogoče prikupiti različno. Politike morate prepričati, da je monopol v vaši panogi edina realna možnost, saj je treba doseči dovolj veliko ekonomijo obsega, če hočete zaslužiti dovolj denarja za gradnjo drage telekomunikacijske infrastrukture in zagotoviti ustrezno kakovost storitve. Ker se zavedate, da se boste kot monopolist nekoč srečali z uradom za varstvo konkurence, državi obljubite, da boste v zameno za regulatorske počitnice prostovoljno delovali v »javnem interesu« – potegnili priključke do vsakega domovanja (spodbujanje napredka), dovolili tekmecem dostop do vašega omrežja (konkurenca) in podpirali enotne standarde (odprtost). Zakonodajalcem pa tiho namignete, da boste dosledno spoštovali predpise, če bo treba varnostnim agencijam in policiji kdaj sporočiti podatke o uporabnikih ali iz omrežja odstraniti vsebinske nespodobnosti: otroško pornografijo, recepte za izdelavo bombe, filmske in glasbene datoteke ali glasove političnih oporečnikov. Šele nato se lahko posvetite tekmecem. Večino pritegnete v vabljive partnerske modele in počakate, da se utopijo v vaši organizaciji. Druge prevzamete, najbolj vztrajne pa izčrpate na sodiščih.
Tretji, zreli del razvojnega cikla zato zaznamujejo informacijski monopolisti, ki se poskušajo na vse načine izogniti prekletstvu starogrškega boga Kronosa, je pokazal Wu. Kronos se je bal prerokbe, da ga bo eden izmed njegovih otrok nekoč vrgel s prestola najvišjega boga, zato je takoj po rojstvu požrl vse svoje otroke, dokler se mu ni izmuznil Zevs in izpolnil prerokbo. Podobno so poskušali stari informacijski kronosi uporabiti vso moč in vpliv, da bi onemogočili tehnološke in poslovne zevse, ki bi lahko ogrozili njihovo prevlado (pogosto ob pomoči države). Telegrafski monopolisti so dušili začetnike telefona. Telefonski imperij se je upiral radiu. Radijskim mogotcem je uspelo za več desetletij podrediti televizijo in jo spremeniti v radio s slikami. Vedno znova pa padcu starega informacijskega imperija sledi enak razvojni cikel. Revolucionarna inovacija postane nova informacijska industrija, ki jo na stare načine obvladujejo novi informacijski monopolisti.
Razumevanje vzpona in padca informacijskih imperijev ni zanimivo samo za ekonomske in tehnološke zgodovinarje, temveč je ključno tudi za razumevanje tehnoloških novic, ki so jih v zadnjih mesecih objavili spletni in tiskani mediji. V ZDA se vse bolj zaostruje debata o »nevtralnosti interneta«, od katere je odvisno, ali bodo ameriški lastniki telekomunikacijske infrastrukture (predvsem AT&T in Verizon) smeli določati, katere vsebine bodo prenašali po svojih žicah, kablih in brezžičnih omrežjih in pod kakšnimi pogoji. Tuji in domači časopisi začenjajo zaračunavati dostop do spletnih vsebin in se povezujejo s ponudniki elektronskih tablic (predvsem Applom in Amazonom), ki so prirejene pasivni potrošnji medijskih vsebin. Facebook in Google sta nakazala, da se približuje srdita vojna za uporabniške podatke med ponudniki spletnih storitev – elektronskih družabnih omrežij, spletnih trgovin in poslovnih storitev. Novinarji, glasbeniki in drugi ustvarjalci vsebin pa so začeli verjeti, da jih lahko pred internetnim kaosom in virusom brezplačnosti rešijo zaprte tehnološke platforme, ki bodo v njihove panoge znova vrnile izgubljene prihodke in red.
Ti dogodki kažejo, da se je po nekaj desetletjih odprtosti tudi internet – kot najvidnejša zevsovska tehnologija zadnjega tisočletja – znašel na ključni prelomnici. Bo ostal odprta tehnologija in bo prvič premagal zakonitosti Wujevega razvojnega cikla ali bo vstopil v zrelo fazo, ki jo bodo obvladovali prepleteni infrastrukturni, programski, vsebinski in storitveni monopoli? Bodo javnost in zakonodajalci razumeli, da informacijski imperiji ne pomenijo samo spornih cenovnih politik, protikonkurenčnega obnašanja in zaviranja nevarnih inovacij, ampak nujno vplivajo tudi na svobodo izražanja in pridobivanja informacij, ki jo je treba ohraniti? Ali pa bo spet prevladala retorika informacijskih lobistov, ki bodo državam obljubljali gradnjo infrastrukture, gospodarsko rast, varnostne usluge in bogato letino pridelkov kreativne ekonomije, če jih pustijo pri miru?
Ideja odprtega interneta nima veliko zagovornikov. Wujevski hekerski pravniki (Eben Moglen, Larry Lessig, Jonathan Zittrain, Yochai Benkler …), ki se izjemno dobro zavedajo vpliva avtorskih pravic, internetne nevtralnosti in svobodnega programja na svoboden pretok informacij, so ameriška posebnost in imajo kljub nekaterim odmevnim javnim pobudam le malo vpliva na delovanje ameriške informacijske industrije. Evropska komisija je ujeta v ideologijo skupnega notranjega trga in prepričanje, da je mogoče z gospodarskim pravom reševati družbene in kulturne probleme, ki jih je prinesla liberalizacija nacionalnih medijskih in telekomunikacijskih šampionov (koncentracija lastništva, menjava javnih monopolov z zasebnimi …). Nacionalne države in njihove javnosti pa zaradi pomanjkanja javne debate, nedomišljene informacijske politike in nerazumevanja globalnih tehnoloških trendov sploh ne vedo, kaj bo v resnici vplivalo na njihovo prihodnjo informacijsko pokrajino.
Posledice te kratkovidnosti je mogoče v zadnjem času opazovati tudi v Sloveniji. Politika je zaradi zakona o javni radioteleviziji pripravljena razpisati celo referendum, hkrati pa spregledati, da je za prihodnost slovenske medijske krajine bistveno pomembnejši nov zakon o elektronskih komunikacijah, ki ga bo vlada tiho in neopazno sprejela prihodnje leto. Direktorat za informacijsko družbo pripravlja strategijo digitalne Slovenije, v kateri avtorji od Telekoma Slovenije ne bodo zahtevali ločenega upravljanja infrastrukture in storitev, čeprav je to verjetno edini ukrep, ki bi v Sloveniji lahko prinesel nekaj informacijske konkurence in odprl elektronski storitveni trg (kar bo načeloma zagovarjala strategija). Številni novinarji pa so ponotranjili retoriko njihovih lastnikov, da je zapiranje vsebin ključno za preživetje njihovega poklica, in pri tem pozabili, da je kakršno koli omejevanje dostopa do informacij zelo nevarna praksa, proti kateri se je novinarstvo doslej vedno – borilo.
Poznavanje zgodovine informacijskih imperijev nam pomaga videti, kako pomembne bodo trenutne politične (ne)odločitve za prihodnost interneta in kakšne so bile posledice nekdanjih informacijskih monopolov. Ne more pa napovedati prihodnosti, saj bodo nastajajoči informacijski imperiji bistveno mogočnejši od predhodnikov. Kritična medijska teorija je že pred drugo svetovno vojno opozarjala na vlogo radia kot propagandnega orodja pri vzponu tretjega rajha. Vpliv tiska in televizije na politiko je dobro raziskan, prav tako je znana moč tistega, ki nadzira elektronske komunikacije. Za informacijski imperij, ki bo združil medijsko in telekomunikacijsko industrijo, osebne podatke, trgovino, potrošniške navade, geografsko lokacijo in zasebno komunikacijo, je gotovo le eno. Presegel bo svoje zgodovinske zglede.
(Sobotna priloga Dela, 27. november 2010, foto Roman Šipič)
