Smrt svetovnega spleta

Svetovni splet je mrtev, je v svoji septembrski številki razglasila ameriška revija Wired. »Ubili« smo ga uporabniki, ki smo namesto svobodne spletne neurejenosti zahtevali udobne elektronske storitve, pomagala pa so nam velika tehnološka in medijska podjetja, ki se zavedajo, da bodo na zaprtem internetu veliko lažje ustvarjala denar. Internet bo zato izgubil večino nekdanjega revolucionarnega potenciala in se združil s staro, monopolizirano medijsko in telekomunikacijsko industrijo.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 9. oktober 2010, ilustracija Wired

Morilci: uporabniki

Sostorilci: velika tehnološka in medijska podjetja

Avtorja naslovne zgodbe, Chris Anderson in Michael Wolff, sta imela različni razlagi, kaj bo pokopalo nekdanji svetovni splet – odprto omrežje spletnih strani, povezanih s hiperpovezavami, ki se je razvilo na internetni infrastrukturi. Na internetu danes preživimo vse več časa, je zapisal Anderson. Ne pa tudi na svetovnem spletu. Uporabniki so namreč ugotovili, da jim namenski (zaprti) programi, naprave in storitve na njihovih elektronskih tablicah, televizorjih in mobilnikih prinašajo bistveno boljšo uporabniško izkušnjo kot osebni računalniki, odprti internetni standardi in spletni brskalniki, saj preprosto – delujejo. Ponudniki vsebin in storitev so videli, da so uporabniki za tako izkušnjo pripravljeni plačati, kar potrjujejo Applova glasbena trgovina itunes in nekateri ameriški ponudniki plačljivih videovsebin, zato so začeli pospešeno vlagati v tehnologije, ki so jim prinašale denar. Hkrati so tudi na področju interneta začela nastajati podjetja z veliko, skoraj monopolno tržno močjo, kar je po Andersonu značilnost vseh ekonomij, ki temeljijo na omrežjih – od železnice in telekomunikacij do distribucije elektrike.

Za Andersona, odgovornega urednika Wireda in avtorja dveh knjižnih uspešnic o internetni ekonomiji (The Long Tail in Free), je zaton starega svetovnega spleta zgleden primer delovanja kapitalistične logike na področju tehnologije. Vsako inovacijo je treba najprej razširiti med čim več potencialnih uporabnikov, zato je bil svetovni splet na začetku odprt, kaotičen in nereguliran, nizki vstopni stroški pa so neštetim spletnim podjetnikom omogočili preizkušanje novih zamisli in storitev. Ko se inovacija »prime« in postane samoumeven del uporabniških vsakdanjikov, začnejo podjetja iskati načine, kako povrniti naložbe, omejiti tekmece in pripraviti uporabnike, naj začnejo plačevati za njihove storitve. Ti internetni monopoli, ki po zgledu starih medijskih podjetij združujejo nadzor nad produkcijo, distribucijo in trženjem vsebin (glasbe, filma in storitev), pa bodo precej spremenili pravila internetne ekonomije, je prepričan Wolff, ki je prav tako objavil več knjig o internetni in medijski industriji.

Veliko je spet postalo privlačno, saj so vrednosti spletnega oglaševanja in vsebin tako padle, da manjši ponudniki nikoli ne bodo mogli doseči ekonomije obsega, pri katerih postanejo sedanji poslovni modeli dobičkonosni. Poleg tega so velika internetna in (novo)medijska podjetja – Facebook, Google, Amazon in Apple – zelo povišala ceno vstopa na internetni trg, saj so se naložbe v nove tehnološke distribucijske platforme tako povečale, da jih zmorejo samo največji igralci. Ker bodo uporabniki vse bolj vezani na njihove zaprte storitve, pa bodo obetavna spletna podjetja vse težje našla tržne niše, s katerimi bodo pritegnila začetni in razvojni kapital, ki se z interneta umika na obetavnejša področja – razvoj novih materialov, umetne inteligence in biomedicine.

Apple in Facebook zato po načinu delovanja postajata bolj podobna medijskemu imperiju Ruperta Murdocha kakor spletnim pionirjem, ki so pred dvajsetimi leti navdihnili velike ideje o brezmejnem in svobodnem kiberprostoru. Mi pa se po dolgem popotovanju počasi vračamo v medijski svet, kakršen je obstajal pred vzponom svetovnega spleta, je zapisal Wolff.

Mit o svobodnem internetu

Internetu in svetovnemu spletu so njuni ideologi že od začetka pripisovali revolucionarne demokratične potenciale, ki ne bodo spremenili samo družbe, temveč lahko zamajejo tudi velika medijska podjetja, saj tradicionalni mediji ne bodo več imeli monopola nad produkcijo in distribucijo vsebin. Ti domnevni revolucionarni potenciali pa so temeljili na prepričanju, da sta internet in svetovni splet svobodna – neodvisna od interesov kapitala in pristojnosti nacionalnih vlad. Vendar take popolne svobode nikoli ni bilo.

Ko je pred petimi leti OZN v Tuniziji sklicala svetovni vrh o informacijski družbi, se je večina udeležencev zbrala v glavnem mestu Tunisu, drugi pa so morali bivališče poiskati v okoliških mestecih. Ko so ti obiskovalci priključili svoje računalnike v omrežje, so ugotovili, da v Tuniziji obstajata dva interneta – eden za udeležence konference in drugi za običajne Tunizijce. V konferenčnem okolju je internet deloval normalno, saj so se pokazale vse spletne strani in iskalni zadetki. Zunaj pa uporabniki niso mogli odpreti spletnih strani, ki so omenjale kratenje človekovih pravic ali so se kako drugače zamerile tunizijskim oblastem.

Tunizijsko anekdoto sta v uvodu knjige Access Denied – The Practice and Policy of Global Internet Filtering zapisala njena urednika Jonathan Zittrain in John Palfrey. V knjigi so avtorji povzeli obsežno raziskavo o omejevanju dostopa do svetovnega spleta, ki jo je med letoma 2003 in 2006 izvedlo združenje Open Net Initiative. Raziskovalce je zanimalo, s kakšnimi argumenti države utemeljujejo nadzor internetnega prometa, s kakšnimi ukrepi ga izvršujejo (pravnimi, tehničnimi …) in kakšni so učinki teh poskusov. Ugotovili so, da je v tistem času internetni promet dokazljivo filtriralo 26 držav (pri številnih drugih državah filtriranja zaradi različnih omejitev niso mogli dokazati), glavni razlogi pa so bili politični (cenzura, oviranje opozicije), moralni (pornografija, religija), komercialni (varstvo intelektualne lastnine) ali varnostni (boj proti terorizmu, preprečevanje kriminala).

V zadnjih letih so se zahteve po filtriranju interneta še okrepile, kar vlade največkrat upravičujejo s povečano teroristično ogroženostjo ali skrbjo za razvoj »kreativne ekonomije«, ki med drugim zahteva tudi strožje preganjanje piratstva. Z idejo velikega požarnega zidu, ki skrbi za internetno cenzuro na Kitajskem, se zato spogledujejo tudi v Avstraliji, kjer hočejo z nadzorom interneta preganjati otroško pornografijo. Med države, ki zelo temeljito nadzorujejo pretok podatkov prek interneta, so se uvrstile Iran, Kuba, Saudska Arabija in Vietnam, v Sloveniji pa je filtriranje interneta (blokado tujih spletnih stavnic) začasno uveljavil urad za nadzor prirejanja iger na srečo.

Čeprav so borci za internetne svoboščine najbolj občutljivi na državne poskuse cenzure interneta, vlade niso edine, ki želijo nadzorovati internetni promet. To počnejo – zaradi tehničnih zahtev in poslovnih interesov – tudi komercialni ponudniki digitalnih vsebin in telekomunikacijski operaterji.

Ograjene skupnosti

Na facebookovo družabno omrežje se lahko brezplačno prijavi kdor koli. Nanj se je mogoče povezati z osebnim računalnikom ali mobilnikom, saj zadostuje podatkovna povezava, spletni brskalnik ali poseben program za delo z osebnim profilom. Kljub tej dostopnosti pa facebook ni odprto omrežje, saj je last istoimenskega podjetja, ki lahko z njim počne kar koli: določa načine uporabe, postavlja tehnična in pravna pravila ter odloča, kaj bo počelo z uporabniškimi podatki. Enako velja za Amazon, Google, Apple in druge internetne velikane, ki prav tako sami odločajo, katere knjige bo mogoče brati na njihovih elektronskih bralnikih (kindlu in ipadu), kateri programi bodo dovoljeni na njihovih elektronskih napravah (iphonih, ipadih in mobilnikih z operacijskim sistemom android) in katere spletne strani se bodo znašle med iskalniškimi zadetki. Podobne lastniške pravice in interese poskušajo uveljavljati tudi telekomunikacijski operaterji, ki so lastniki žic, optičnih vlaken in radijskih frekvenc, po katerih se pretakajo podatki.

Ograjene skupnosti in omrežja imajo določene prednosti pred odprto zasnovo svetovnega spleta, saj zaprtost lastnikom omogoča učinkovitejšo izrabo omrežij in razvoj programov, ki so prilagojeni njihovim potrebam. Apple in Amazon trdita, da lahko šele na zaprtih platformah za prodajo knjig, glasbe in programov nekoč ustvarita dovolj prihodkov, da bosta financirala razvoj novih naprav in storitev, izboljševala uporabniško izkušnjo in zagotovila varno elektronsko plačevanje. Telekomunikacijski operaterji imajo podobne argumente. Nadzor nad prometom po njihovih omrežjih je nujen, ker naročniki na plačljive videovsebine in zahtevne poslovne podatkovne pakete niso pripravljeni trpeti omrežnih mrkov, prekinjajočih telefonskih pogovorov ali »kvadratkaste« televizijske slike. Hkrati pa morajo poskrbeti tudi za varnost omrežij – ki da jih lahko ogrozi slabo napisan program ali neprimerna naprava – in povrnitev naložb, zato na njihovi infrastrukturi ne more gostovati kdor koli – denimo neposredni tekmeci.

Po drugi strani so lahko zaprte platforme zelo učinkovito orodje za zlorabo monopolnega položaja ali oviranje konkurence. Ameriški zagovorniki »internetne nevtralnosti« so prepričani, da bi morala država telekomunikacijskim operaterjem z zakonom prepovedati kakršno koli diskriminacijo internetnega prometa. Ker so operaterji zaradi manjših prihodkov od prodaje internetnih povezav prisiljeni ponujati zahtevnejše storitve, bodo morda spletnim stranem začeli zaračunavati dodatno naročnino. Strani, ki bodo plačale več, se bodo nalagale hitreje. Druge, ki bodo ostale na starem svetovnem spletu, se bodo nalagale počasneje. Podobno bi lahko operaterji ovirali tudi prenos konkurenčnih videostoritev in internetne telefonije ali celo prikazovanje spletnih strani, ki ne bodo všeč njihovim lastnikom.

Nasprotniki internetne regulacije trdijo, da bi uporabniki zagotovo kaznovali take zlorabe monopolnega položaja in se preselili k tekmecem, vendar ima ta argument manjšo pomanjkljivost. Na vse bolj koncentriranem in pogosto oligopolnem telekomunikacijskem trgu je konkurenca le hipotetičen pojem, saj danes praktično nihče razen obstoječih operaterjev ne more več izgraditi alternativnega širokopasovnega omrežja ali zasesti novih radijskih frekvenc. Če je na svetovnem spletu lahko vsak že z minimalnim vložkom postavil svojo spletno trgovino ali medij, je gradnja zaprtih platform bolj podobna gradnji kabelskega televizijskega omrežja ali mreže satelitov, ki jih na tradicionalnih medijskih trgih nadzoruje nekaj velikih medijskih konglomeratov.

Velikost pa ni pomembna le v fizičnem svetu kablov in žic. Internetnega trgovca, družabno omrežje in mobilnik je sicer lažje zamenjati kot telekomunikacijskega operaterja. Vendar večji igralci zaradi mrežnega učinka pritegnejo bistveno več uporabnikov, strank in partnerskih podjetij kot manjši (zato prinašajo več povezav in izbire), hkrati pa se z velikostjo omrežja za uporabnike povečujejo »izstopni stroški«. Če so vsi znanci na facebooku, je težko ostati zunaj ali se odločiti za konkurenčno omrežje – tudi če se ne strinjamo z njihovim agresivnim poseganjem v zasebnost in oglaševalskim modelom.

Svet pred svetovnim spletom?

Na zapiranje interneta, združevanje telekomunikacijskih podjetij, spletno cenzuro in zametke prihodnjih internetnih monopolov že dolgo opozarjajo kritični raziskovalci svetovnega spleta, politični ekonomisti, pravniki in poznavalci zgodovine množičnih medijev (Vincent Mosco, Larry Lessig, Ben Bagdikian …). Njihove analize kažejo, da so tradicionalna medijska podjetja – filmski studii, knjižne in glasbene založbe, tiskovne agencije in medijske hiše – sicer pridobila nekaj novih tekmecev in izgubila del prihodkov zaradi zastarelih poslovnih modelov ali spremenjenih navad medijskih občinstev. Vendar so njihove vsebine ostale pomemben del internetnega prometa, sama podjetja pa so kmalu ugotovila, da jim digitalizacija omogoča še učinkovitejšo distribucijo in trženje njihovih izdelkov.

Večina oglaševalskega denarja se tako še vedno steka v tradicionalne medije, predvsem televizijo. Na informativnih blogih prevladujejo novinarske novice in komentarji, ki so jih objavili stari časopisi in revije. Televizijske nanizanke, popularna glasba in hollywoodski filmi pomenijo velik delež legalno ali nelegalno prenesene glasbe in videa. Internetna televizija, ki jo ponujajo telekomunikacijski operaterji, je kot poslovni model zelo podobna plačljivi kabelski in satelitski televiziji iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Izvirnih internetnih vsebin – alternativnih novic, izvirnih blogov in kulturne produkcije – je sicer veliko, a le redko dosežejo širše občinstvo. Kljub temu pa je svetovni splet še vedno veljal za neokrnjeno zatočišče, kjer ne veljajo tradicionalna ekonomska pravila in omejitve fizičnega sveta.

Poziv avtorjev Wireda, da je treba idealistične predstavo o svetovnem spletu in internetu čim prej pokopati, pomeni precejšen preobrat v prevladujočem razumevanju interneta in internetne ekonomije. Internet je postal zrela gospodarska panoga, za katerega veljajo enaka splošna pravila in zakonitosti kot za vse tiste dejavnosti, ki jih kot tehnologija in platforma omogoča: trgovino, elektronsko poslovanje in distribucijo medijskih vsebin. Na področju množičnih medijev se zato vračamo v preteklost, saj si bodo morali politiki, novinarji in javnost zastaviti enaka vprašanja, ki so ostala brez odgovora že ob vzponu komercialne medijske industrije v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja: kako v komercialnem internetnem svetu zagotoviti pluralnost vsebin, svobodo izražanja in poskrbeti za obveščenost državljanov. Pričakovanja, da bo odgovore sama od sebe prinesla spletna revolucija, se pač niso uresničila.