Sporno anonimno »osvobajanje« informacij
Objava diplomatskih depeš med ameriškim State Departmentom in veleposlaništvi, ki jih je razkrila spletna organizacija WikiLeaks, ne razkriva le neprijetne narave mednarodnih odnosov. Opozarja tudi na velike zadrege urednikov in novinarjev, kako se odzivati na spletne dokumente (anonimke?), kakršne objavlja WikiLeaks – jih povzeti, ignorirati ali uporabiti le kot izhodišče za preiskovalno novinarsko delo?
Ta vprašanja bi si morali mediji postaviti že pred nedavno objavo diplomatskih dopisov, saj skrivnostna organizacija, ki jo vodi avstralski računalniški heker Julian Paul Assange, ni prvič razburkala svetovne javnosti. WikiLeaks je v zadnjih štirih letih med drugim objavil navodila ameriškim zasliševalcem v zaporu Guantanamo, sporno dopisovanje med zagovorniki globalnega segrevanja z angleške univerze East Anglia (klimagate), helikopterski videoposnetek, v katerem so ameriški vojaki ubili najmanj osemnajst ljudi, ter skoraj pol milijona dokumentov o vojaških operacijah v Iraku in Afganistanu.
Mediji so se ob vsakem večjem wikirazkritju odzvali zelo podobno. Večina je zgolj poročala o objavi dokumentov in zbirala kritične uradne odzive nanje (da spodkopavajo stabilnost v svetu, so teroristična organizacija …). Nekateri so se poskušali prebiti skozi nepregledno količino gradiva in poiskati delce informacij, zanimivih za domačo javnost (vpletenost politikov …). Ameriški New York Times in britanski Guardian pa sta se odločila za sodelovanje z Assangeem v zameno za dostop do dokumentov (ob zadnjem dogodku so se jima pridružili še Le Monde, Spiegel in El Pais). WikiLeaks je časopisoma posredoval nekaj glavnih dokumentov že pred objavo na spletni strani, v zameno pa so časopisi na dan objave poskrbeli za ustrezno medijsko promocijo dogodka.
Pripravljenost Timesa in Guardiana, da podpreta Assangeev domnevni boj za »popolno transparentnost in svobodo informacij«, ter medijsko povzemanje wikidokumentov, so novinarsko sporni, saj bralci ne izvedo ničesar o izvoru teh gradiv. Skrivnostni Avstralec se pri zbiranju dokumentov doslej ni ubadal z vprašanjem, ki bi si ga morala postaviti vsak preiskovalni novinar in njegov urednik: kakšni so motivi anonimnega vira in komu bi takšna objava koristila. Prav tako ga niso motile neskončne možnosti zlorab, ki jo ponuja njegova spletna stran, na kateri je mogoče anonimno objaviti kar koli – brez odgovornosti, možnosti popravka ali strahu pred sodišči.
Velika medijska pozornost, ki jo je razkril fenomen WikiLeaks, zato razkriva nekaj hudih ranljivosti današnjega medijskega sistema. Mediji se zavedajo, da zaradi krčenja stroškov niso več sposobni (ali pripravljeni) financirati dragega preiskovalnega dela, zato so pripravljeni pograbiti tudi nepreverjene anonimne objave, ki jih lahko elegantno in varno pripišejo alternativni medijski organizaciji. WikiLeaks z anonimnimi objavami ustvarja vtis, da s svojim delom opravlja nadzorno vlogo, ki bi jo morali opravljati novinarji, in anonimkam povečuje verodostojnost. Mediji pa ne premorejo dovolj znanja in časa, da bi temeljito proučili objavljena gradiva in ugotovili, kakšna je njihova dejanska informacijska vrednost.
Nekritično poročanje o objavah WikiLeaks je nevarno, saj gola izpostavljenost »osvobojenim informacijam« še ne pomeni razumevanja objavljenih dokumentov. Za dejansko spoznavanje zapletenih zgodb, ki jih odpira WikiLeaks, je namreč treba bistveno več kot le neskončna informacijska svoboda, v kateri neznani viri na anonimnih spletnih straneh objavljajo nepreverjena gradiva. In mediji, ki te objave povzemajo.
(Delo, 1. december 2010, fotografija thierry ehrmann/FlickrCC)
Related articles
- King: Prosecute WikiLeaks, Assange (politico.com)
- WikiLeaks: What the world is saying (csmonitor.com)
- WikiLeaks Fallout: Should Hillary Clinton Resign? (politicsdaily.com)
Težko bi se strinjal s celovkupno oceno, ki si jo podal v tem prispevku. Osnovna naloga novinarstva je, da je sposobno preveriti informacije, naj so objavljene anonimno, pod psevdonimom ali kakorkoli drugače, ker če niso (niste) sposobni storiti več niti tega, potem je res čas za samoukinitev. Minimalno, kar gre pričakovati je, da se bo preverilo tiste informacije, ki bi lahko bile sporne (kar pa glede na odzive na vse objave, pod katere se je bil "uradno" pripravljen podpisati tudi WikiLeaks, do sedaj še ni bil problem).
… Sicer pa, že predpostavka, da je anonimna objava (pogosto kar uradnih, poštempljanih dokumentov) že a priori problematična, medtem ko so ostale oblike verodostojne, stoji najmanj na trhlih nogah.
Kar omenjaš skozi prispevek preprosto ni naloga whistleblowerjev, skozi zgodovino tovrstnih razkritij to nikoli ni bila njihova naloga, prav tako ni njihova naloga, da postavljajo stvari v kontekst ali razlagajo 'zapletene zgodbe' (btw. Zakaj misliš, da je – poleg promocije – šel Assange do tistih večjih medijev, ki imajo vsaj šeza kanček progresivnega pedigreja?).
"Uradne" objave na WikiLeaksu, če se jim lahko tako reče, torej objave, za verodostojnostjo katerih stojijo prek tiskovnih konferenc in pojavljanja v medijih tudi ustanovitelji strani, so zgovorne že same po sebi in škodo v tem primeru dela kvečjemu uboštvo medijev s svojim osredotočanjem na irelevantne podatke ali moraliziranjem – na kakšen način so bile informacije objavljene, kdo jih je objavil in s kakšnim namenom. Slednje objavljenih dejstev ne spreminja, prav tako kot dejstev o Nixonu niso spremenili nameni, ki so jih imeli tisti, ki so stvari spravili na plano takrat (pa bi najbrž prav tako lahko ugotavljali s kakšnim namenom …).
Glede na dosedanje postopanje članov WikiLeaksa pri objavah, ki so jim sami pripisali dovolj veliko pomembnost da so se postavili za njih, kaže, da imajo dovolj politične senzibilnosti kdaj postopati na takšen način, kdaj pa pustiti, da je stvar preprosto objavljena na spletno stran in ni vredna tolikšne pozornosti, da bi jo poizkušali lansirati v medije.
V resnici je naloga torej na novinarjih, boste še naprej zastopali interese elit, ki so v tem primeru skočile na noge, torej s kvazi-profesionalističnim nevtralnim pristopom ohranjali status quo, ali pa boste pomagali začeti trgati tančico iz tega, čemur vehementno pravimo demokracija, pa nima s tem v resnici povsem nič. Kaj bi sploh lahko bil lepši dokaz, kot objava zadnjih informacij?
Naloga novinarstva pač ne bi smela biti nevtralno opazovanje družbe, ker jo zmeraj tako ali drugače aktivno sooblikujete, ampak zasledovanje idealov demokracije. V trenutku ko se velika večina odločitev sprejema privatno, ste tako že vnaprej pogrnili pri svojem poslanstvu.
@jernej
Hm, se res zdi, da napadam Wikileaks kot tak, in da zagovarjam “varno” novinarstvo?
Hotel sem samo opozoriti, da je za sedanji fenomen Wikileaks ključno tudi stanje v medijski industriji. Mediji že tradicionalno ne vedo najbolje, kako se lotiti anonimnih virov – jih povzeti kot dejstva in se sklicevati na “zaupne vire”? Na ta način že od nekdaj deluje prikrita politična in korporativna propaganda. Jih zanemariti in se zanašati na “uradne vire”, ker je to najlažje in najbolj varno? Tudi ne, saj tako deluje odkrita politična in korporativna propaganda. Oboje je enako narobe, vendar o tem v medijih sploh ni nobene debate.
Prav tako ne trdim, da je z wikileaknjenimi dokumenti kaj narobe. Ko pišem o “nekritičnem” in “nepreverjenem” povzemanju, to pomeni le, da dokumentov ni nihče kritično preveril 😉
Da so wikileaki verodostojni, je super. Kaj pa, če ne bi bili? Mehanizem objave bi bil skoraj zagotovo enak – in TO je problem z nekritičnim objavljanjem anonimnih virov brez konteksta.
Najbolj triki pa je vprašanje, ali je Wikileaks primer elektronskega robinhudovstva, ki lahko z osvobajanjem informacij razsvetli javnost in zamaje status quo – in da kot tak prevzema vlogo, ki bi jo moralo opravljati novinarstvo. Bojim se, da ni tako preprosto.
Evo, ti je posredno odgovoril 🙂
— Even as he criticizes the evident failures of the mainstream press, Assange insists that Wikileaks should facilitate traditional reporting and analysis. "We're the step before the first person (investigates)," he explained, when accepting Amnesty International's award for exposing police killings in Kenya. "Then someone who is familiar with that material needs to step forward to investigate it and put it in political context. Once that is done, then it becomes of public interest." —
http://www.theatlantic.com/international/archive/…