Tehno-prihodnost

Listanje po zgodovini tehnološkega napredka vedno znova razkrije, kako malo so se skozi čas spreminjale napovedi o družbenem, političnem in gospodarskem vplivu novih tehnologij. Elektrika naj bi odpravila fizično delo ter ustvarila svet miru in blaginje. Televizijo je širila obljuba, da bo nov medij izboljšal izobraženost prebivalstva, odpravil občutek družbene izoliranosti in oživil demokracijo. Podobna pričakovanja so veljala (in še vedno veljajo) tudi za internet. Ob tem pa radi spregledamo, da “nove tehnologije” podstanejo revolucionarne šele, ko se nam zazdijo – banalne. Takrat se njihovo pravo življenje šele začne.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 27. december 2008

Za napovedovanje prihodnosti je najprej treba razumeti sedanjost

Pisala se je druga polovica devetnajstega stoletja. Pod vladavino kraljice Viktorije je vzniknila čudovita nova komunikacijska tehnologija, ki je lahko v trenutku premagala velike razdalje in je tako skrčila svet, da se je zdel majhen kot še nikoli poprej. Njeno kabelsko omrežje je prepredlo kontinente in prečkalo oceane ter za vedno spremenilo gospodarstvo, medije in politiko. Zagovorniki novega medija so neutrudno hvalili njegove neslutene potenciale ter se prerekali s skeptiki, ki so se branili z dvomom in razširjanjem moralne panike. Države in vlade so poskušale zajeziti in nadzorovati telekomunikacijsko novost, saj so se na njenih žicah razvile nove oblike kriminala in vohunstva (nezakoniti prisluhi, borzne špekulacije …), uporabniki pa so razvili svojo lastno telegrafsko subkulturo, zaznamovano s posebnim jezikom, pravili in navadami.

Zveni znano? Uvodne misli, s katerimi je britanski avtor Tom Standage začel svojo knjigo o zgodovini telegrafa (»viktorijanskega interneta«), je bilo mogoče v zadnjem stoletju prebrati še velikokrat. Obisk časopisnih arhivov britanske nacionalne knjižnice razkrije, da so podobna razmišljanja, pričakovanja in strahovi zaznamovali večino komunikacijskih tehnologij, ki jih je prineslo dvajseto stoletje: telefon, radio, televizijo, kabelsko televizijo in telekomunikacijske satelite. Viktorijansko prepričanje, da bo telegraf odpravil nesporazume med ljudmi, povezal svet in končal vojne, se sredi devetdesetih let ponovi tudi pri enem najvplivnejših prerokov digitalne dobe in interneta Nicholasu Negroponteju. Ameriška novica o prvi internetni poroki iz leta 1996 zelo spominja na članek, objavljen leta 1876, ki opisuje telegrafsko poroko gospoda Philipa Reada in gospodične Clare Choate. Vera novoizvoljenega ameriškega predsednika Baracka Obame, gospodarstvenikov in politikov v čudežno moč novih tehnologij, ki naj bi pomagale prebroditi sedanjo gospodarsko krizo, očistiti okolje in postati temelj novega gospodarskega vzpona, pa je primerljiva z navdušenimi zapisi poslovnega tiska, ki so ob izumu telefona odkrili delo na daljavo in napovedovali razmah centraliziranih velekorporacij, ki bodo lahko iz svojih »štabov« usmerjale poslovanje neštetih podružnic ter razširile demokratično kapitalistično blaginjo po vsem znanem svetu.

Listanje po zgodovini tehnološkega napredka pa ni poučno le zato, ker razkrije, kako malo so se skozi čas spreminjale napovedi o družbenem, političnem in gospodarskem vplivu novih tehnologij (elektrika naj bi odpravila fizično delo ter ustvarila svet miru in blaginje, televizijo pa je širila obljuba, da bo nov medij izboljšal izobraženost prebivalstva, odpravil občutek družbene izoliranosti in oživil demokracijo). Zanimivo je tudi zato, ker pokaže, da se je z navideznim zatonom neke tehnološke dobe njeno pravo življenje šele začelo.

Revolucionarno je tisto, kar postane banalno

Kaj se zgodi s tehnologijo, ko se konča njena »doba«? Ameriški politični ekonomist Vincent Mosco je v svojem delu The Digital Sublime pojasnil, da vsaka »nova in revolucionarna« tehnologija prej ali slej postane vsakdanje banalna. Radio, televizija in telefon zato že dolgo več ne navdihujejo tehnoloških zanesenjakov, ki bi v njih prepoznavali mogočne nosilce družbenih sprememb (to mesto so prepustili internetu). Vendar je Mosco tudi opozoril, da radio ni izginil, ko se je s prihodom televizije končala »radijska doba«. Nasprotno. Ko je postalo jasno, da telefon, radio, televizija in internet ne bodo prinesli miru in razumevanja med ljudi, in ko so se razblinila druga utopična pričakovanja, ki so spremljala njihove začetke, so se lahko stare nove tehnologije tiho vključile v naša gospodinjstva in začele nevsiljivo spreminjati človeške vsakdanjike. Ko so izginili tudi zadnji radijski pionirji in se je polegel strah pred radiem kot mogočnim propagandnim orodjem, ki naj bi bistveno pripomogel k vzponu tretjega rajha, je lahko razmah komercialnega radia spodbudil nastanek prvih »novomedijskih« korporacij, pospešil razcvet glasbene industrije in omogočil nove oblike množičnega (vsenacionalnega) oglaševanja. Podobno razvojno pot so preživele tudi vse prihodnje nove tehnologije, ko so postale stare. Z internetom vred.

Predstavitve najnovejših tehnoloških trendov, ki jih vsak konec leta objavljajo skoraj vsi pomembnejši časopisi in revije, je zato treba brati zelo previdno. Letošnje napovedi gospodarskih in družbenih analitikov, da bodo mobilniki (ki so načeloma »radijska tehnologija«, kratka sporočila sms pa »telegrafska«) vse bolj prevzemali vlogo »starih« osebnih računalnikov in postali glavno orodje za dostop do »starega« interneta, ne nakazujejo le smeri, v katero se bodo najverjetneje razvijali prenosni računalniki in ponudba medijskih vsebin. Tovrstne analize pomenijo tudi pritisk na politike, da bodo morali v imenu (domnevno) neustavljivih silnic tehnološkega napredka čim prej na novo razdeliti radijske frekvence, saj bodo lahko le tako zagotovili ugodne razmere za prihodnji razcvet brezžične ekonomije, ki bo (domnevno) prinesla nesluteno gospodarsko rast, odprla nova delovna mesta in dosegla tudi tiste družbene sloje, ki so bili doslej prikrajšani za sadove internetne revolucije. Podobno tudi napovedi novih mobilnih napravic in čudes zabavne elektronike niso privlačne le za oglaševalce in potrošniške ljubitelje tehnoloških igračk (čeprav so jim načeloma namenjene), ampak hkrati nakazujejo, katere nove tehnologije postajajo nosilke starih pričakovanj in katere postajajo samoumevne. Predvsem pa je zanimivo ugotoviti, katerih vsebin se stari in novi tehnološki napovedniki ne dotikajo.

Neskončno oživljanje tehnoloških mitov

Med »manjkajočimi vsebinami« je najbolj problematična skoraj popolna odsotnost kritičnih analiz, katera pričakovanja in strahovi so se uresničili, ko je nekoč nova tehnologija postala samoumevna – kar se je v zadnjih letih zgodilo z internetom. Ko je na ameriških predsedniških volitvah leta 2004 demokratski kandidat Howard Dean zbral prvi milijon dolarjev s prispevki anonimnih internetnih podpornikov in so se medijski analitiki navduševali nad »državljanskimi novinarji«, ki so na svetovnem spletu objavljali informacije o nespodobnostih predsedniških kandidatov, se je zdelo, da bo »demokratični potencial« svetovnega spleta rešil zagate sodobnih demokracij – vse nižjo volilno udeležbo, nezanimanje mladih za politiko, politično pasivnost državljanov in pohod političnega populizma. Ko so letos internetne politične aktiviste nadomestili poklicni politični strategi in so spletne pristope posvojili tradicionalni množični mediji, pa so le redki avtorji opozorili, da je postal »samoumevni« internet v večini primerov le sredstvo v rokah tradicionalnega političnega marketinga. Poleg tega se je izkazalo, da alternativni viri informacij – ki niso del globalnih medijskih in telekomunikacijskih konglomeratov – predstavljajo le zanemarljiv del medijske pokrajine, uporabniki interneta pa niso nič bolj odprti za mnenja in prepričanja drugih kot njihovi neinternetni predniki, ampak se, celo nasprotno, vse bolj zapirajo v »mnenjske mehurčke« enako mislečih, kar ugotavlja ameriški avtor Cass R. Sunstein v svoji knjigi Republic.com 2.0.

Podobno velja za ameriške, evropske in azijske politike, ki so v zadnjih dveh desetletjih z retoriko globalizacije in gospodarske rasti sprejeli nešteto strategij, ukrepov in zakonov za spodbujanje »digitalne ekonomije« (softverske industrije, novih medijev …) in elektronskega poslovanja. Obljube so bile velike: vsak posameznik, naj bo obrtnik ali umetnik, bo lahko svobodno posloval na globalnem trgu ali kot potrošnik izbiral med ponudbo, ki je ne določajo več meje nacionalnih držav in lokalnih trgovcev. Sedanja gospodarska kriza razkriva tudi druge plati skoraj popolne deregulacije denarnih tokov, liberalizacije telekomunikacijske industrije in vere v novo ekonomijo: neuresničene napovedi o novih delovnih mestih, zanemarjanje kritične odvisnosti storitvenih dejavnosti od realnega gospodarskega sektorja, podcenjevanje ranljivosti manjših držav na globalno mobilnost kapitala (državo lahko v najslabšem primeru potopi že nekaj klikov finančnih špekulantov) in spoznanje ustvarjalcev, da lahko na zrelem komercialnem spletnem trgu preživijo le največji (denimo Google). Kljub temu pa se – kot že tolikokrat v tehnološki zgodovini – tudi danes slišijo predvsem glasovi, ki vero in upanje v prihodnost polagajo v tehnologije, ki šele prihajajo.

Če drži stara ugotovitev kanadskega medijskega teoretika Marshalla McLuhana, da je za napovedovanje prihodnosti najprej treba razumeti sedanjost, je morda za razumevanje tehnološke sedanjosti najbolj pomembno tisto, kar v letošnjih tehnoloških napovednikih – manjka.