V vrtincu Céline Dion in stisku rokoborca

Si navijač tistih zahojenih jazzistov iz Utaha, me je v moškem stranišču dvorane Staples grmeče vprašal dvometrski možakar, na katerem je vsak kos oblačila kazal privrženost domačemu košarkarskemu moštvu LA Lakers. Kje pa, sem odvrnil. Pravkar sva s kolegom priletela čez pol sveta, da bi na domačem terenu videla slavne Lakerse.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 18. januar 2014, fotografija LJK

Carsko, staaari, je vzkliknil. Škoda le, da naš Kobe (Bryant) danes ne igra, ker še počiva po poškodbi. In kateri je tvoj najljubši igralec? Imate kakega svojega v ligi NBA? Seveda imamo, sem samozavestno pritrdil. Saša Vujačić je pred leti igral za vaše Lakerse, trenutno pa sta aktivna Dragić pri Phoenix Sunsih in Udrih pri New York Knicksih. Wujaceech? Njega se spomnim, je pomislil sogovornik. Za belca je bil kar v redu, se je zarežal in odhitel proti tribunam.

Čeprav so Lakersi igrali brez glavnega zvezdnika in njihovi nasprotniki Utah Jazz doslej niso ravno blesteli, je bila dvorana z 20.000 sedeži kljub temu polna. Obiskovalci so se fotografirali pod kipi Magica Johnsona in drugih košarkarskih legend, ki so nastopali v domači dvorani Lakersov. Očetje so pripeljali otroke, pari vseh starosti so prišli na zmenek, večina obiskovalcev se je opremila s kakim navijaškim obeležjem: šalom, čepico, zastavo ali kar popolnim dresom domačega moštva. Nekateri so prišli gledat tekmo, drugi so si privoščili pivo z velikanskim ameriškim burgerjem in uživali v spektaklu.

Uradni glasbenik Lakersov je z orglami in bobni spremljal napade domače in gostujoče ekipe – vsakega z drugačno spremljavo. Dvorana je poplesavala ob vsaki trojki domačih, navdušeno pozdravljala spektakularne prodore in s ploskanjem motila nasprotnike pri izvajanju prostih metov. Med četrtinami je nastopila dekliška skupina Laker Girls, prekinitve so popestrili z živimi posnetki najbolj navijaško oblečenih, zaljubljenih ali divje plešočih navijačev na tribunah. Košarkarji so z velikega zaslona med sponzorskimi sporočili nagovarjali občinstvo, se spominjali preteklih zmag in spodbujali otroke, naj zdravo jedo in pridno športajo. V polčasu so se izžrebani obiskovalci pomerili v košarkarskih spretnostih in osvajali nagrade, na zaslonu se je moštvo poimensko zahvaljevalo imetnikom sezonske vstopnice, ki so prišli na vse njihove tekme.

Lakersi so z rezultatom 110 proti 99 suvereno premagali gostujoče nasprotnike. Obiskovalci so disciplinirano zapustili prizorišče in v petnajstih minutah je bila velika dvorana prazna. Veriga restavracij s hitro prehrano Taco Bell je ob zmagi domačih vsakemu podarila kupon za dva brezplačna mehiška prigrizka (tacosa) in dvajset tisoč gledalcev je poniknilo v milijonskem mestu. Najcenejše parkirišče, za katero sva plačala dvajset dolarjev, se je po tekmi takoj pocenilo na deset dolarjev. Satelitska navigacija na telefonu je izrisala pot do prenočišča.

Neustavljivo srce

Kanadska pevka Céline Dion se je peljala v sosednjem taksiju. Natančneje – mimo se je peljala njena podoba na strehi taksija, ki je napovedoval predstavo v mogočnem koloseju lasvegaškega hotela Caesar’s Palace.

Pred nastopom sem jo srečal kar nekajkrat. Prepevala je z velikega zaslona nad nakupovalnim središčem nasproti hotela Venetian. Razgledovala se je nad hotelsko cesarsko palačo, se pojavljala v številnih vegaških napovednikih in gostovala na plakatih. Njena vsenavzočnost ni bila presenetljiva, saj velja za eno največjih vegaških atrakcij, ki jo po dobičkonosnosti prekaša samo Elvis Presley. Čeprav se je že pred dobrima dvema letoma vrnila z nekajletnega materinskega dopusta in vsako leto nastopila najmanj sedemdesetkrat, je predstava Celine skoraj vedno razprodana.

V Koloseju je bila skoraj popolna tema. Brleli niso niti bledikasti zasloni mobilnikov, saj je bilo fotografiranje najstrože prepovedano, za kar so poskrbeli prijazni, a strogi redarji z očali za nočno gledanje. Gostiteljica večera je stopila pred veliko odrsko zaveso, pozdravila občinstvo in odpela prvo pesem. V približno dveurnem nastopu se je z orkestrom igrivo sprehajala med jazzom, kabaretom, rokovskimi vokalnimi klasikami, nekdanjimi uspešnicami in skladbami z lanskega albuma. Med nastopom je uporabila vse odrske pripomočke – od diskretno osvetljenega intimnega minimalizma do najsodobnejših posebnih učinkov.

Najprej se ji je pridružil zelo prepričljivi virtualni Stevie Wonder, nato je odpela duet s svojo hologramsko dvojnico. Premični odri z glasbeniki in osvetlitev so spominjali na predstave kanadske cirkuške skupine Cirque du Soleil, zaključno skladbo – titanikovsko uspešnico My Heart Will Go On – pa je Dionova odpela v lasersko osvetljenem vodnem vrtincu, ki se je privrtinčil z vrha dvorane. Navdušenje občinstva je potrdilo komentarje na spletnih družabnih omrežjih, kjer je o predstavi zapisanih le malo nevtralnih ali negativnih kritik. Nisem verjel, da bom kdaj natipkal kaj takega, ampak Céline je pripravila vrhunski šov, mi je ušlo na twitterju.

S Célininim šovom se lahko primerjajo le redki aktualni vegaški dogodki. Še najbolj primerljivo je sodelovanje dveh verjetno najpomembnejših posameznikov, ki sta lastnoročno postavila sodobni Las Vegas. Ko je igralniški mogotec Steve Wynn – snovalec prvih razkošnih tematskih vegaških hotelov – leta 2005 postavil svoj razkošni hotelski dvojček Wynn in Encore, je potreboval hišno predstavo, ki bi presegla drugo glasbeno, cirkuško in iluzionistično ponudbo. Zato se je povezal z italijansko-belgijskim ustvarjalcem Francom Dragonejem, ki je kot umetniški vodja Cirque du Soleil postavil prve vegaške uspešnice (Mystère, Alegría, O …). Ponudil mu je dvorano, obljubil skoraj neomejen proračun (produkcijske stroške ocenjujejo na 80 milijonov dolarjev) in mu naročil največji vodno-akrobatski spektakel na svetu.

Dragone je izpolnil Wynnova pričakovanja in postavil predstavo Le Rêve. Zgodba je podobna njegovim predhodnim postavitvam – zasanjana epska romantika s pridihom vzhodnjaške mitologije – in po atraktivnosti še presega njegov prvi vodni spektakel O. Glavno prizorišče je bazen z več kot 4000 hektolitri vode, v katerem na različnih odrih nastopajo plesalci in v katerega skočijo akrobati na trapezu, ko na več kot 40 metrih zaključijo točko. Nastopajoči so nam švigali nad glavami in divje vodno dogajanje je pršilo obiskovalce v prvih vrstah. Ko so se po zaključku predstave v dvorani razbohotili velikanski pisani lokvanji, je večina še malo posedela in se sproščala ob vlažnem nadišavljenem zraku, ki ga niso izsušile vegaške klimatske naprave, zaradi katerih smo imeli nedomačini že drugi dan čisto razpokane ustnice.

Na izhodu sem dobil kupon za pet dolarjev, ki sem ga lahko porabil v hotelski igralnici. Na igralnem avtomatu, ki dovoljuje stave od enega centa naprej, je mogoče s petimi dolarji staviti dovolj dolgo, da igralniška dekleta prinesejo dve rundi pijače. Kar je, mimogrede, tudi najcenejši način, da popotnik v Vegasu spije večerno pivo.

Kostumska rokoborba

Pridi, naj ti ne bo nerodno! Verjetno se ne boš imel nikoli več priložnost fotografirati z zvezdnikom ameriške rokoborbe, me je spodbujal novinarski znanec. Ko mi je pomahala še bradata človeška gmota, sem vedel, da nimam izbire.

Si tudi ti prišel gledat vse te elektronske novotarije, ki so te dni vsepovsod po Vegasu, me je vprašal velikanski Mark Henry, ki se me je zapomnil kot Poljaka. Zase težko najdem kaj uporabnega, saj imam prevelike šape za vse te igračke, se je zasmejal in me zagrabil za roko. Ob stisku njegove šape sem se počutil kot otrok, saj se mi je zdelo, da bi bili že trije njegovi prsti preveč obilni za mojo nerokoborsko dlan.

Čakal me je najbolj nenavaden večer tokratne ameriške odprave, saj je rokoborska televizijska franšiza WWE (World Wrestling Entertainment) izbrala sejem zabavne elektronike CES za napoved velikega medijskega dogodka: ustanovitev 24-urne televizijske mreže. O WWE sem vedel samo to, da je naslednica WWF, ki sem jo pred več kot dvajsetimi leti kot šolar gledal na tedanji koprski televiziji ter se zabaval ob nastopih Hulka Hogana in drugih rokoborskih likov. A je navdušenje ameriških novinarjev na predstavitvi pokazalo, da je zabavljaška kostumska rokoborba pomemben del ameriške kulture – ne glede na izobrazbo in družbeni razred.

Hkrati je rokoborba tudi velik posel, ki ga je skoraj sam postavil ameriški podjetnik Jess McMahon in ga spremenil v družinski medijski imperij, ki ima danes samo v ZDA več kot 30 milijonov (naročniških) gledalcev. Družina McMahon je skrbno gradila trdno jedro oboževalcev ameriške rokoborbe in širila ponudbo zabave. Rokoborci so najprej nastopali pred občinstvom v dvoranah, se preselili na televizijske mreže, nastopali v filmih in računalniških igrah, snemali glasbene videe, licencirali akcijske figurice in spodbujali mlade, naj živijo bolj zdravo (najbolj znana ostaja kampanja Hulka Hogana, ki je otroke prepričeval, naj vsako jutro pridno pojedo vitamine). Zato so domači novinarji komaj čakali, kako si McMahoni predstavljajo internetno rokoborsko prihodnost.

Obljube so bile velike. Za 9,99 dolarja mesečne naročnine bodo lahko ljubitelji ameriške rokoborbe spremljali vse dogodke WWE, se priključili resničnostnim oddajam z rokoborskimi veterani, uporabljali bogat arhiv preteklih bojev in gledali številne ekskluzivne vsebine. Rokoborbo bo mogoče spremljati na vseh platformah – od televizij in igralnih konzol do mobilnikov, elektronskih tablic in osebnih računalnikov. Nastopajoči menedžerji in zvezdniki so zagotavljali, da želijo z novo mrežo odpraviti vse tehnične in denarne ovire, ki bi ljubiteljem ovirale dostop do vsebin, zato so precej znižali ceno enotnega paketa in vložili veliko dela v razvoj prijaznih spletnih aplikacij, ki so jih preizkusili na različnih oboževalskih klubih in združenjih. Med vrsticami pa so povedali, da se takšna uporabniška prijaznost WWE zelo obrestuje, saj bi jim že sedanji naročniki prinesli več milijard dolarjev letnih prihodkov.

Po zabavni in odlično pripravljeni predstavitvi, ki je daleč presegla tiskovne konference tehnoloških velikanov, je na velikem zaslonu ostala samo ura, ki je odštevala sekunde do začetka delovanja rokoborske mreže. Odštevalo se je tudi bivanje v mestu greha, saj me je zjutraj čakala dolga vožnja do San Francisca.

Kraljestvo kulturnega potrošnika

Ko so naslednji dan ob spremljavi countryja minevale cestne milje, sem razmišljal, kaj povezuje opisane dogodke. Tokrat nisem z varne evropske intelektualne razdalje opazoval fenomena kruha in iger ali se zgražal nad ameriško družbo kičastega popkulturnega spektakla, ampak sem bil pozoren na obrtniške plati: popolno produkcijo, organizacijo in poznavanje kulturnih potrošnikov. Ob tem pa sem se spomnil tudi na razprave o ustvarjalnih industrijah, ki jih znova obujajo na kulturnem ministrstvu, na lansko zmrdovanje o domnevno previsoki ceni produkcije Kogojevih Črnih mask (okrog milijon evrov) in na nerodne poskuse slovenskih medijskih podjetij, kako zaračunavati vsebine na digitalnih platformah.

Ideja ustvarjalnih industrij pomeni izkoriščanje avtorskih pravic in intelektualne lastnine ter komercialno kulturo, ki Los Angelesu in Las Vegasu posredno ali neposredno prinese velik del prihodkov in delovnih mest. Predstave, kot je Celine ali Le Reve, pomenijo za lastnika hotela in mestno upravo veliko dodatnih prenočitev, prodanih vstopnic in porabljenih dolarjev v igralnicah. Podobno košarkarski spektakli lige NBA – a le, če so dovolj zanimivi in v njih sodelujejo prepoznani zvezdniki, zaradi katerih so obiskovalci pripravljeni plačati najmanj sto dolarjev za vstopnico in doživetje, ki ga ponudi dogodek.

Takšne predstave ne zahtevajo le dobrega poznavanja gledalskega okusa, kritične mase in velikega produkcijskega vložka, ampak tudi razvit zvezdniški sistem in dovolj izkušenih profesionalcev, ki znajo izpeljati tako velike postavitve (pripravo, promocijo, prodajo, produkcijo). Če hočemo v Sloveniji zares uvajati ustvarjalne industrije, je treba najprej realno oceniti število in kupno moč kulturnih potrošnikov, pritegniti zasebni kapital in podpreti več ambicioznih projektov, na katerih se bodo lahko sodelujoči sploh naučili obrtniških veščin, ki so potrebne za uspešno pripravo in prodajo komercialne kulture. A si tudi priznati, da razvoja ustvarjalnih industrij pri nas ne zavirata le omejenost trga in pomanjkanje znanja kulturnega menedžmenta, ampak tudi kulturniška vzvišenost, zaradi katere pri nas ni mogoče prebrati poglobljene kritike koncerta Modrijanov ali razprodane uspešnice Špas teatra. Kljub temu, da tudi komercialna kultura pozna merila, ki ločijo kakovostno od povprečnega ali zgolj banalnega.

Vrhunski vegaški komercialni izdelki in atraktivna ponudba ameriške rokoborbe pa za obrtniško odličnostjo in zadovoljnimi obiskovalci skrivajo opozorilo, ki ga uvajalci ustvarjalnih industrij pogosto spregledajo. V Sloveniji lahko morda z dobrim vodenjem, premišljenim financiranjem, kritiko, posnemanjem dobrih praks in izobraževanjem ustvarjalnih delavcev kljub majhnosti razvijemo živahno in donosno komercialno kulturo. Vendar so izdelki ustvarjalnih industrij namenjeni kulturnemu in medijskemu potrošniku, zato nimajo namena vzgajati razgledanega, obveščenega in aktivnega državljana. Čeprav bi bili takšni posamezniki za družbo v času globoke politične in idejne izpraznjenosti precej bolj pomembni kot zadovoljni kulturni potrošniki.