Volilni listek brez navodila za uporabo
V začetku preteklega meseca se je vesoljska sonda Juno utirila v orbito petega in največjega planeta v našem osončju – Jupitra. Plovilo so pri Nasi simbolno poimenovali po grško-rimski materi bogov, ki je prva spregledala pravo naravo svojega božjega soproga Jupitra. V petih letih je sonda prepotovala približno tri milijarde kilometrov in postala prva človeška merilna naprava, ki je prenesla tako neusmiljeno okolje – močno sevanje, magnetno polje in druge nepredvidenosti, ki so jo pričakale na oddaljenem planetu.
Njene meritve bodo morda pomagale bolje razumeti nastanek in razvoj Jupitra, s katerim je tesno povezana naša Zemlja – tretji kamen od Sonca, ki je tisti večer zapolnil večino glavne informativne oddaje na nacionalni televiziji.
Nova Jupitrova spremljevalka je bila petega julija edina spodbudna novica, kakršno ustvarjalci informativnega programa radi prihranijo za konec dnevnih poročil. Pred tem so delavci Luke Koper končali protestno zaporo pristanišča. Novinarji so predstavljali okoliščine, v katerih je bila do smrti pretepena jeseniška deklica. Britanska politika si je z referendumom o izhodu Združenega kraljestva iz EU izvolila verjetno največjo krizo v zadnjih nekaj stoletjih. V Saudski Arabiji so bombni teroristični napadi porušili nove stavbe in pokopali njihove prebivalce. Predstavniki Organizacije združenih narodov so ocenili, da se v Siriji uri več kot 30.000 posameznikov, ki se bodo zaradi uspešnih napadov na samooklicano Islamsko državo razkropili po svetu in snovali nove pokole. Dejanja, ki jih lahko ustavijo samo močnejše in bolje povezane obveščevalne službe, so zapisali francoski preiskovalci, ki so morali zaradi pritiskov javnosti in politike oceniti delo domačih varnostnih agencij.
Vsebina čisto običajnih večernih televizijskih poročil je prikazala nekatere največje zadrege zgodnjega 21. stoletja. Vesoljski znanstveniki so se naučili natančno izračunati pot do oddaljenega planeta, medtem ko razočarani mladi prebivalci njihovih visoko modernih držav poslušajo spletne pridige verskih skrajnežev in se navdušujejo za sveto vojno. Prepletenosti sedanjega sveta so se med zadnjimi množičnimi begunskimi migracijami zavedle tudi najbolj odročne evropske vasice, ko so se po njihovih poljih in cestah sprehodile človeške žrtve oddaljenih vojn, boja za surovine in množičnega potrošništva. Globalno komunikacijsko omrežje je omogočilo hitro in nenadzorovano širjenje idej, ki so se ohranile iz preteklih stoletij. Zahodne države in politika pa so na grožnjo islamskega kalifata in mučeniškega boja odgovarjale z enako nevarnim jezikom preteklosti. Obljubo varnosti so začele iskati v zaprti in nadzorovani državi, v kateri bodo vojska, nacionalna zavest in religija branile njene politične in kulturne meje. Kar je podobno nazadnjaško, kot če bi se astronomi še vedno pogovarjali o Jupitru v starih antičnih prilikah.
Takšno razhajanje med politiko in znanostjo ni samoumevno. Stari Grki in Rimljani so poskušali z mitološkimi zgodbami pojasniti in razumeti svet, ki so ga ustvarila muhasta božanstva. Starogrške astronome je zato zanimalo, kako deluje ta svet in kakšne naravne zakone so postavili njihovi bogovi. Hoteli so razumeti, zakaj sonce zahaja in zakaj se zvezde premikajo po nebesnem svodu. Zemljo so najprej opisovali kot veliko ploščo, ki plava na oceanu, a so kmalu ugotovili, da je mogoče s kroglasto obliko bolje pojasniti gibanje nebesnih teles. V srednjem veku je nepremična Zemlja veljala za središče vesolja, vendar je niti vsemogočna cerkev ni mogla ohraniti v takšni posvečeni vlogi. Znanja o vesolju je bilo preveč. Izračuni so dokazovali, da se v vesolju vse giblje. Teleskopi so razkrili nove planete in galaksije. Prihodnja stoletja so pokazala, da se vesolje širi in valuje, da morda ni mogoče ločiti energije in materije, ali da ga sestavljajo skrivnostni delci in snovi, ki jih ne moremo zaznati s čuti ali razumeti z miselnim aparatom.
Novo znanje je tudi na druga področja prineslo enako radikalne spremembe pogledov na človeka in človeško. Britanski znanstvenik Charles Darwin je edinstveno človeško vrsto ponižal na kratko poglavje v dolgi zgodovini naravnega izbora in evolucije. Predhodnik psihoanalize Sigmund Freud je podvomil o svobodni volji in racionalnem odločanju, na katerem so temeljile idealizirane razsvetljenske politične ideje. Znanstveniki so morali zaradi vse boljših teleskopov, mikroskopov, elektronskih tipal in drugih novih merilnih naprav ves čas popravljati, dopolnjevati in spreminjati stare teorije in hipoteze o živi in neživi naravi – kljub močnemu odporu večine. Številne so zaradi krivoverskih misli zažgali na grmadi. Marsikoga je izločila znanstvena skupnost, ki se je oklepala starih prepričanj. Nekatere veljavne znanstvene teorije so povzročile veliko škode in trpljenja, ko so dokazovale »naravnost« neke družbene ureditve in večvrednost določene rase, spola ali nacionalnosti. A je znanstvena evolucija kljub temu za nekajkrat podaljšala življenjsko dobo, omogočila shranjevanje in širjenje znanja ter velikemu delu človeških Zemljanov bistveno izboljšala življenje, ki ni bilo več omejeno na golo skrb za preživetje.
Hkrati z razvojem znanosti se je vse bolj povečeval zaostanek družbene evolucije. Nemškega filozofa Walterja Benjamina je v začetku 20. stoletja pretresla grozljiva učinkovitost ubijanja, ki ga je v prvo svetovno vojno prinesla industrijska revolucija – z letali, tanki, strojnicami in bojnimi plini. Umetniki, psihologi in sociologi so že pred sto leti svarili, da človeštvo ni dovolj zrelo za odgovorno uporabo novih znanstvenih spoznanj, saj nas ženejo uničevalni prastari vzorci, nagoni in čustva. Tehnologija je zato vedno predvsem ojačevalka družbenih procesov, je zapisal teoretik omrežne družbe Manuel Castells. V vojni bo izboljšala uničevanje, v kapitalizmu povečala koncentracijo kapitala in družbeno neenakost, v politiki spodbujala populizem, propagando in nadzor.
Za zlorabe novih orožij in tehnologije nadzora, uničevanje življenjskega okolja in širjenje elektronskega sovraštva na družabnih omrežjih pa niso krivi predvsem posamezniki, ki ne morejo krotiti svoje domnevne »človeške narave«. Proti takšni škodljivi uporabi človeških orodij se je mogoče boriti kvečjemu z novimi ideološkimi, kulturnimi in političnimi okviri, ki presežejo stara prepričanja, kadar jih ni več mogoče ubraniti pred novimi znanji o človeku, človeštvu in družbi. Zaradi takšnega spremenjenega pogleda je bilo mogoče postopoma odpraviti suženjstvo, poraziti nacizem, razširiti volilno pravico na ženske, odpraviti rasno razlikovanje, sprejeti istospolno usmerjenost, uveljaviti delavske pravice in uvesti socialno državo. Toda podobnega miselnega okvira danes ne ponuja nobena nova religija, družbeno gibanje ali politična stranka.
Napredna družbena ideologija 21. stoletja se ne bo ustavila samo pri problemih, o katerih že danes poročajo mediji: migrantski in okoljski krizi, izgubi dela zaradi robotov in računalniških algoritmov, novih oblikah kriminala in terorizma, privatizaciji življenjskih virov ali komercialnemu izkoriščanju čustvene energije na družabnih omrežjih. Nenehno povezane elektronske naprave in tipala v internetu stvari bodo razširili človeški pogled enako radikalno kot mikroskopi, teleskopi ali vesoljska sonda, ki zdaj kroži okoli Jupitra. Razvoj nevroznanosti, umetne inteligence in biotehnologije bo zahteval nove premisleke, kako določiti razlike med človeškim in umetnim, naravnim in ustvarjenim. Kvantni računalniki bodo morda potrdili primero o utripu metuljevih kril, ki na drugem koncu sveta povzročijo vihar, saj bodo pomagali izrisati nevidno prepletenost družbenih in bioloških ekosistemov. Brez naprednih političnih idej bo novo znanje še povečalo razkorak med tehnološko prerazvitostjo in družbeno podrazvitostjo. Vse večja bo tudi moč tistih posameznikov, ki bodo financirali, določali in omejevali uporabo novih orodij.
Prihodnjih nekaj volitev zato ne bo odločalo samo o prevladi določene politične stranke, religije, nacionalnosti ali kulturnih vrednot. Vsak glas za politika, ki verjame v ploščato Zemljo ali zahteva odpravo najpomembnejših svoboščin, bo hkrati glas za zelo nevarno stoletje, v katerem bodo ljudje še naprej trpeli zaradi starih božanstev in drugih evolucijskih naplavin. Pogled v takšno prihodnost vsak večer prinašajo televizijska poročila. Manjkajo le navodila, kako se ji izogniti.
(Sobotna priloga Dela, 13. avgust 2016)