Znanost kot čudež ali grožnja
Koliko ljudi je že kdaj sodelovalo pri znanstvenem poskusu, ki se je začel s hipotezo in nadaljeval s pripravo, metodologijo, praktično izvedbo, meritvami, obdelavo podatkov in predstavitvijo rezultatov? Poskusu, ki ni bil nujno zapleten, obsežen in obsojen na laboratorijske pogoje z dragimi merilnimi napravami.
Lahko je bil ravno dovolj zahteven, da je raziskovalca opomnil na osnove znanstvenega dela in napake, ki jih lahko povzroči izbira neprimerne metode, neustrezna razlaga rezultatov in male človeške slabosti – želja, da poskus uspe in nelagodje, če grdi podatki nasprotujejo lepi hipotezi.
Zelo malo, je prepričan Ben Goldacre – zdravnik, ki na spletnih straneh britanskega Guardiana piše blogerske kolumne o »slabi znanosti« in je tej temi posvetil tudi provokativno knjigo. Zato ljudje večinoma ne vedo, kako poteka znanstveno delo, kakšna je logika znanstvenih objav, kako brati članke o raziskavah in kateri strokovnjaki – pravi ali namišljeni – nam v medijih razlagajo, kaj moramo jesti, koliko spati in kakšne prehranske dodatke krmiti otrokom, da bodo imeli za nekaj točk višji IQ, boljši uspeh v šoli in srečnejšo prihodnost. Kljub temu od njih potrošniških ljudi pričakujemo, da se bodo znali ubraniti pred oglasi, ki jim ponujajo antioksidante in probiotske bakterije, ali kritično prebirati članke o raziskavah, ki ugotavljajo, da obvezno cepljenje povzroča avtizem.
Goldacre med pisanjem večinoma uspešno premaguje pokroviteljske skušnjave. Večkrat pove, da so laiki sposobni razumeti tudi bolj zahtevne znanstvene resnice, če jih nazorno in razumljivo razložimo. Vendar se to le redko zgodi. »Razumljivo« je postalo skoraj sopomenka za površno. »Nazorno« velikokrat pomeni senzacionalistično. Zato za slabo javno podobo znanosti niso krivi predvsem neuki običajni ljudje, ampak tisti, ki se ne morejo ali ne smejo izgovarjati na nevednost: znanstveniki, ki imena posojajo marketinškim akcijam, medijsko izpostavljeni zdravilci in novinarji, ki pridno izumljajo čudežna znanstvena odkritja in apokaliptične grožnje, ki jih utemeljujejo z dvema priljubljenima besednima zvezama – »raziskave kažejo« in »strokovnjaki trdijo«.
Strokovni publicisti, kakršen je Goldacre, med novinarji nimajo prav dosti oboževalcev, saj jim vzbujajo starodaven kompleks, ki novinarje (vsaj podzavestno) zelo žuli: da niso uradno priznani strokovnjaki za področja, o katerih pišejo. Ta kompleks se morda zdi nekoliko otročji, vendar pomaga razumeti, zakaj se mediji na kritike večinoma odzivajo obrambno ali celo užaljeno, in zakaj pri tem spregledajo, kaj je kritika v resnici zmotilo. Ne golo dejstvo, da novinarji niso vrhunski znanstveniki na določenem specialističnem področju – tega od novinarstva niti ne bi bilo pošteno pričakovati –, ampak da bralcem niso ponudili tistega, kar bi jim kot novinarji morali: čimbolj popolne, preverjene in osmišljene informacije.
Razlogov, zakaj novinarji posredujejo pomanjkljive ali celo zavajajoče informacije o znanstvenih in drugih temah, je veliko. Medijska podjetja ne spodbujajo specializacije piscev, zato o kompleksnih temah pogosto poročajo avtorji, ki področja ne poznajo in ne razumejo. Njihova neizkušenost povečuje verjetnost, da bo novinar v prispevku varno povzemal priložena sporočila za javnost in bo za »strokovna mnenja« povprašal tiste, ki jih najprej naplavi google ali hišna dokumentacija – pogosto osebe, ki so pripravljene medijem komentirati kar koli. Vendar za zavajajoče poročanje o znanosti niso krive le okoliščine, v katerih deluje medijska industrija.
Pomanjkanje časa, zakonitosti strokovnih objav ter iskanje kompromisov med znanstvenimi merili in zahtevami sponzorjev vplivajo tudi na kakovost znanstvenega dela. Zaradi pritiskov energetske, farmacevtske, avtomobilske in prehrambene industrije še tako vesten novinar ali raziskovalec težko oceni, katera raziskava je verodostojna in katero so naročile vplivne interesne skupine, na kar med drugimi opozarjata britanski okoljski aktivist George Monbiot in ameriška zdravnica Marcia Angell. Zato je dosledno spoštovanje osnovnih pravil znanstvene metodologije za znanstvenike in novinarje izjemno pomembno.
Kakšna je ta metodologija? Robert Niles, sodelavec ameriške organizacije Online Journalism Review, jo je v kratkem metodološkem vodniku za novinarje povzel v nekaj preprostih korakih:
- najprej je treba poiskati vprašanje ali temo, ki jo je vredno raziskati
- nato sledi spoznavanje področja in temeljit pregled literature …
- … kar pomaga postaviti delovno hipotezo …
- … ki jo je treba preizkusiti (zbrati in analizirati podatke …
- … ugotoviti, ali so jo dejstva potrdila ali ovrgla
- … ter pri objavi jasno povedati, na kakšen način smo prišli do sklepov, kako smo zbrali in analizirali podatke ter s kom smo se pogovarjali, saj bodo bralci in kolegi lažje preverili naše ugotovitve.
Pričakovanje, da bodo začeli novinarji pri delu uporabljati omenjeno metodo se v dobi reciklatorstva verjetno sliši utopično. Vendar pa Niles kot izkušen novinar, urednik in mentor za podatkovno novinarstvo zelo dobro ve, kakšni izzivi čakajo novinarje v času informacijskega preobilja, in kako se je treba lotiti novinarskih zgodb, ki jih omogočajo zmogljiva informacijska orodja, če hočejo novinarji (p)ostati verodostojni.
Orodja, kakršen je tudi supervizor – spletna uspešnica, ki jo je nedavno predstavila komisija za preprečevanje korupcije.
