Brynjólfur Bjarnason, Skipti

Islandski telekomunikacijski operater Siminn je bil ustanovljen leta 1906. Leta 2005 ga je islandska vlada privatizirala in 98,8 odstotka delnic prodala družbi Skipti. Zdaj imajo 120.500 uporabnikov fiksne in 224.000 uporabnikov mobilne telefonije, 59.500 uporabnikov xdsl in 33.000 naročnikov televizije IP.

Zakaj lastnika islandskega nacionalnega telekoma zanima naložba v precej večji Telekom Slovenije? Koliko so pripravljeni plačati zanj in katere zaveze slovenske vlade bi bili pripravljeni upoštevati? Kaj bi pomenil njihov vstop za uporabnike, dobavitelje in upravo?

Brynjólfur Bjarnason, predsednik uprave islandske družbe Skipti, je po prvih vprašanjih skoraj opravičujoče povedal, da o številkah in vsebini pogovorov s slovenskimi prodajalci ne more govoriti. Zato pa je med pogovorom večkrat poudaril, da želijo s Telekomom Slovenije predvsem vzpostaviti »strateško partnerstvo« – izraz, ki ga na slovenskem ministrstvu za gospodarstvo zelo radi slišijo.

Prva objava: Delo FT, 24. december 2007, fotografija LJK

Ob letošnjem prevzemu danskega telekomunikacijskega podjetja Ventelo ste povedali, da z nakupom uresničujete svojo strategijo širitve na trge severne Evrope in Velike Britanije, kjer vas zanimajo predvsem manjša telekomunikacijska podjetja. Telekom Slovenije ne ustreza temu opisu. Zakaj ste se kljub temu odločili, da se boste potegovali zanj?

Po privatizaciji so nam novi lastniki zelo jasno povedali, da od nas pričakujejo mednarodno širitev, saj je islandski trg omejen. Prvo priložnost nam je ponudila hitra islandska gospodarska rast, zaradi katere so se domača podjetja začela širiti v tujino. Ker so tam potrebovala telekomunikacijsko in informacijsko podporo, smo se širili skupaj z njimi in kupili nekaj razmeroma majhnih lokalnih telekomunikacijskih podjetij, s katerimi smo jim laže zagotovili ustrezne storitve. Telekom Slovenije je seveda popolnoma drugačna naložba, je pa zelo podoben našemu podjetju na Islandiji. Oba telekoma sta nekdanja državna monopolista, na domačem trgu imata podobne tržne deleže in sta na podobni razvojni ravni. Telekom Slovenije zato vidimo predvsem kot primerljiv partnerski telekom, ki ima v svoji regiji zelo podoben položaj in željo po širitvi na tuje trge.

Razmišljate predvsem o nakupu lastniškega deleža ali ste pripravljeni ponuditi tudi navzkrižno lastništvo, ki si ga želijo slovenski prodajalci?

Reciva, da z navzkrižnim lastništvom postanete strateški partner. Več vam ne morem povedati.

Bi bilo v tem primeru navzkrižno tudi vodenje združenega podjetja?

Ob morebitnem strateškem partnerstvu bi moral biti delovni odnos med vodstvoma podjetij zelo dober, da bi takšno partnerstvo obrodilo sadove. Hkrati bi se začeli srečevati naši tehniki, saj bi se lahko drug od drugega veliko naučili. Telekom Slovenije ima več izkušenj z mobilno telefonijo 3G, mi pa ga presegamo pri vsebini. Imamo lastno televizijsko postajo, napredno platformo televizije IP in precej izkušenj z interaktivnimi telekomunikacijskimi storitvami – denimo e-nego na domu. Za islandske uporabnike je nasploh značilno, da so vedno pripravljeni preizkusiti nove storitve. Vsak hoče imeti najnovejše tehnološke pridobitve in jih je pripravljen tudi plačati. Zato moramo biti pri storitvah zelo prožni.

Kaj bi – poleg ponudbe vsebin – še spremenili pri poslovanju Telekoma Slovenije? Kritiki mu pogosto očitajo, da ima preveč zaposlenih, da njegovo poslovanje ni optimalno glede na velikost in tržne deleže, da je preveč odvisen od določenih dobaviteljev opreme …

Če ne bi verjeli, da je Telekom Slovenije dobro podjetje, ne bi prišli tako daleč. Za zdaj lahko povem le, da vidimo nekaj zaloge pri vodenju podjetja, ki morda ni popolnoma optimalno. Glede strahu pred odpuščanjem zaposlenih želim poudariti, da imamo izkušnje s takšnimi preoblikovanji. Po privatizaciji v Islandiji se je skupno število zaposlenih zaradi hitre rasti še povečalo.

Kar nekaj zaposlenih ste pridobili s prevzemi.

Da, vendar se je število zaposlenih povečalo tudi v matičnem podjetju, saj smo uvedli nekatere nove dobičkonosne storitve.

Imajo posamezni oddelki v vaši skupini veliko samostojnosti ali jih poskušate tesneje povezati v celoto? Sploh operaterji mobilne telefonije so imeli v preteklosti zelo različne vloge.

Sinergije med hčerinskimi podjetji je smiselno izkoristiti, kjer je to mogoče. Ne morem pa komentirati, kakšno je naše stališče do sedanjih razmerij med Telekomom in Mobitelom, če vas to zanima.

Kakšne obveznosti vam je kot novemu lastniku nacionalnega telekoma določila islandska vlada?

Islandski telekom mora po zakonu vsakemu prebivalcu priskrbeti internetno povezavo, ki omogoča prenos podatkov s hitrostjo najmanj 128 kb/s. Po privatizaciji so morali novi lastniki sprejeti tudi to zavezo. Čeprav je bilo to zelo drago in smo si morali pomagati z zelo različnimi tehnologijami, nam je uspelo lani povezati še nekaj zadnjih odročnih kmetij in doseči skoraj stoodstotno pokritost. Seveda pa so potrebe uporabnikov interneta precej večje, kot omogoča ta minimalna hitrost. Zato se je vlada odločila precejšen delež kupnine vložiti v poseben sklad, ki bo financiral postavitev novih baznih postaj po Islandiji in gradnjo širokopasovnega brezžičnega omrežja.

Je vlada kupcem poleg zagotavljanja minimalne povezljivosti postavila še kakšne druge pogoje?

Novi lastniki so morali do konca leta 2007 vrniti na borzo vsaj 30 odstotkov delnic. Ta datum je bil pozneje podaljšan do prvega četrtletja 2008. Drugih pogojev skoraj ni bilo. Še največ so se ukvarjali s tem, ali naj se upravljanje omrežja loči od opravljanja storitev, s čimer bi telekomunikacijska infrastruktura ostala v javni lasti. Vendar je vlada sklenila, da bo vrednost podjetja višja, če se to ne bo zgodilo.

Koliko kupcev se je tedaj zanimalo za nakup islandskega telekoma?

Za nakup se je sprva potegovalo 12 kandidatov, ki so tudi pridobili natančno dokumentacijo. Vendar so navsezadnje le trije kupci oddali resne ponudbe.

Kakšno je bilo vladno stališče do naložbenih skladov?

Za naložbene sklade je bil islandski telekom zanimiv, ker je že ponujal triple play in se pripravljal na 4-play. Na splošno je bila država do naložbenih skladov nekoliko zadržana, saj so se bali, da bodo telekom kmalu razbili in ga prodali po delih. Naši lastniki so nam, nasprotno, že takoj jasno povedali, da je njihova naložba dolgoročna. To nam je dalo precej dobro podlago, saj smo lahko razmišljali bolj strateško.

Je takšna lastniška politika za telekomunikacijsko industrijo dobra ali slaba? So boljši lastniki, ki jih zanimajo dolgoročne naložbe, ali bi bolj nestrpni lastniki pospešili razvoj novih storitev?

Na splošno je dobro imeti dolgoročnejši pogled, čeprav ne zanikam nekaterih prednosti naložbenih skladov, ki znajo zelo učinkovito in koristno pretresti svojo lastnino. Vendar pa preveliki pritiski na četrtletne rezultate v najslabšem primeru spodbujajo prirejanje knjigovodstva. To se je zelo močno pokazalo na trgu, ki je postal veliko bolj pozitiven za dolgoročne naložbe.

Kakšna je vaša napoved za prihodnost – bodo postali telekomunikacijski operaterji predvsem distributerji vsebine, agregatorji ali tudi producenti vsebin?

Težko je napovedovati prihodnost. Mi poskušamo združiti vse troje. Imamo lastno televizijsko postajo, video na zahtevo in platformo, na kateri ponujamo tuje televizijske vsebine.

Kakšne so vaše izkušnje z vodenjem lastne televizijske postaje? Kar nekaj velikih telekomov, denimo španska Telefonica, se je s podobnimi poskusi v preteklosti že opeklo.

Televizijsko postajo smo kupili predvsem zato, ker smo se podajali na trg televizije IP in videa na zahtevo. Vedeli smo, da moramo imeti lastne vsebine, če hočemo spodbuditi uporabo nove tehnološke platforme. Veliko je pripomogel nakup pravic za prenose nogometne lige premier za tri leta. Pa tudi … mediji so zelo vznemirljiva panoga.

Je video na zahtevo zaživel? Številni evropski ponudniki ugotavljajo, da imajo uporabniki še vedno preveč drugih virov filmske zabave – komercialno televizijo, omrežja za izmenjavo datotek.

Ne strinjam se, da video na zahtevo ne ponuja dobrega poslovnega modela. Za zdaj ponujamo 1100 filmskih naslovov, vsak uporabnik pa v povprečju kupi en video na mesec. Če operater zna izrabiti interaktivnost, je ta platforma precej boljša od drugih, ki jih naštevate. Interaktivne storitve uporablja več kot dve tretjini naših naročnikov. Zelo zanimiv je otroški program, ki ga prav tako ponujamo na zahtevo. Spreminja se tudi odnos hollywoodskih studiev do novih oblik ponujanja vsebin. Televizija IP in video na zahtevo sta stvar prihodnosti in z njima ne morete zgrešiti, če se ju lotite pravilno.

Je islandski telekom naprodaj? Je bilo zanj v zadnjem času kaj zanimanja, saj so zahteve po širitvi tudi za druge evropske telekome?

Tega ni v načrtih, ampak nikoli ne veš. Zgodovinsko smo zelo tesno povezani z nordijskimi podjetji. Lastniki bi seveda morali premisliti, če bi dobili zanimivo ponudbo. Vendar pa menim, da so pripravljeni počakati še nekaj let, saj vedo, da lahko vrednost podjetja še precej zvišamo.