Ian Mayes, varuh pravic bralcev, Guardian

Ian Mayes, dolgoletni novinar in urednik, je leta 1997 postal prvi neodvisni časopisni ombudsman (Readers’ Editor) v Veliki Britaniji (to delo je opravljal do leta 2007). Kot varuh pravic Guardianovih bralcev je skrbel za objavo popravkov in v svojih tedenskih kolumnah pisal o spoštovanju etičnih načel v novinarskih prispevkih.

Do maja 2008 je bil predsednik Mednarodnega združenja ombudsmanov v splošnoinformativnih medijih (Organisation of News Ombudsmen), svoje izkušnje pa je opisal v številnih člankih in knjigah na temo samoregulacije v medijih.

Čeprav prizna, da si želi več časa posvetiti umetnostni zgodovini in svoji prvi ljubezni, ruski literaturi, se je nedavno lotil še enega »novinarskega« projekta: pisanja knjige o zgodovini Guardiana in njegovega lastnika, Scottovega sklada.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 27. september 2008, foto Voranc Vogel, Delo

Novinar ne služi denarja za lastnika,

ampak opravlja pomembno družbeno vlogo

Novinarji nenehno pozivajo k odgovornosti. Od državnih uradnikov zahtevajo odgovorno porabo proračunskega denarja, od politikov poštenost in izpolnjevanje obljub, od podjetnikov spoštovanje potrošniških pravic, varovanje okolja in družbeno odgovorno poslovanje. Le redko pa se vprašajo, kako družbeno odgovorni so sami, opozori Ian Mayes, dolgoletni varuh pravic bralcev (Readers’ Editor) pri britanskem časopisu Guardian.

Družbena odgovornost medijev odgovornost ne pomeni le tega, da se morajo novinarji naučiti priznati in popraviti napake, ki so jih zagrešili v svojih prispevkih, meni Mayes. Medij, ki hoče s svojimi bralci zgraditi odnos, ki bo temeljil na zaupanju, mora dosledno spoštovati načela, ki jih zagovarja v prispevkih. Če Guardian na svojih časopisnih straneh spodbuja varovanje okolja in se zavzema za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, potem se mora tako tudi obnašati kot podjetje, pojasni Mayes. Uporaba razgradljivega črnila in ekološko prijaznega tiskarskega papirja je zato logično nadaljevanje teh načelnih zavez. Prav tako zaposlovanje pripadnikov družbenih manjšin, prostovoljno delo na okoliških šolah ali zavrnitev objavljanja (erotičnih) oglasov za internetne zmenkarije, ki upodabljajo ženske na način, s katerim se njihovi novinarji in bralci ne strinjajo – čeprav se je moral lastnik zato odreči znatnemu oglasnemu prihodku.

Med obiskom v Sloveniji se boste srečali tudi z odgovornimi uredniki in predsedniki uprav treh slovenskih časopisov – Dela, Dnevnika in Večera – ter jim predstavili delo časopisnega ombudsmana, ki naj bi v svoji medijski hiši spodbujal družbeno odgovorno novinarstvo in krepil zaupanje bralk in bralcev. Denimo, da vam zastavijo navidez preprosto vprašanje: ali imajo kot lastniki in upravljavci od takega varuha bralcev tudi kakšne »praktične« koristi? Bi jih lahko tak varuh obvaroval pred tožbami, nadležno medijsko zakonodajo, kritikami nezadovoljnih politikov in podjetij?

Vse to so tehtni argumenti za uvedbo časopisnega ombudsmana, saj je lahko samoregulacija učinkovita obramba pred državnimi posegi v medije in varovalka pred morebitnimi tožbami, ampak menim, da je treba razmišljati širše. Časopis se mora najprej vprašati, kakšen odnos želi zgraditi s svojimi bralci. Če gledate na časopise izključno kot na podjetja, namenjena ustvarjanju dobička, in obravnavate bralce kot čredo potrošnikov, ki jo je treba kar najbolj izžeti, vam bo kratkoročno morda uspelo ustvariti nekaj denarja zase, a boste hkrati tudi pospešili propad časopisne industrije, saj tak model ni vzdržen. Če pa se zavedate, da si morate zaradi neizprosnega padanja časopisne naklade poiskati nove načine delovanja, ki vam bodo zagotovili dolgoročno preživetje, boste poskušali s svojimi bralci zgraditi zrelejši odnos, ki temelji na zaupanju, saj je prav zaupanje največje »premoženje«, ki ga upravljate.

Kako ustanovitev časopisnega ombudsmana pripomore h krepitvi tega zaupanja? Navsezadnje pravice bralcev delno varuje že zakonodaja ali novinarska združenja, v Veliki Britaniji pa obstaja tudi neodvisna komisija za pritožbe (Press Complaints Commission), kamor se lahko bralci pritožijo nad medijskimi objavami.

Seveda obstajajo tudi druge oblike samoregulacije ali predpisi, ki jih je določil zakonodajalec. Vendar pa le medijski ombudsman predstavlja jasno zavezo določenega medija, da želi biti osebno odgovoren svojim bralcem, zato je pripravljen prevzeti nase priznavanje in popravljanje lastnih napak.

Če bi nekdo hotel zasnovati popolno tovarno za proizvodnjo napak, bi verjetno nastal časopis, ste zapisali v eni izmed svojih kolumen. Kratki roki za oddajo člankov, vse večji obseg dela, kompleksne teme in večno pomanjkanje pravih informacij so idealen recept za napake v novinarskih prispevkih. Kljub temu imajo uredniki in novinarji hude zadržke do priznavanja in odpravljanja napak. Zakaj?

Kdor je kdaj zares delal v novinarstvu, natanko ve, da je to kaotično delovno okolje. V neverjetno kratkem času si moraš ustvariti karseda dobro predstavo o temi, s katero se ukvarjaš, razumeti bistvo zgodbe, prepoznati glavne dileme in se zavedati morebitnih pasti. Vendar pa te objektivne okoliščine pogosto trčijo v globoko zakoreninjeno novinarsko prepričanje, da moramo biti nezmotljivi. Oziroma, da se moramo pretvarjati, da smo nezmotljivi, ker bomo v nasprotnem izgubili verodostojnost med bralci in novinarskimi kolegi ali celo priklicali tožbe. Po naših izkušnjah je ravno obratno. Taka odprtost je za časopis in novinarje pozitivna, saj te nauči, da je z napakami mogoče živeti in da s priznanjem teh napak verodostojnosti ne izgubljaš, ampak jo kvečjemu krepiš. Moji novinarski kolegi so sčasoma spoznali, da je samokritično priznavanje napak tudi psihološko odrešujoče, popravljanje napačnih zapisov pa se danes zdi nekaj najbolj logičnega in samoumevnega, čeprav gre v resnici za velik kulturni premik. Danes je v britanskem tisku veliko laže objaviti popravek kot pred desetimi leti. To ne pomeni nujno, da so postali časopisi zrelejši, ampak se preprosto zavedajo, da jim popravljanje napak tudi koristi.

Kakšne so najpogostejše novinarske napake?

Po mojih izkušnjah in izkušnjah mojih ombudsmanskih kolegov je velika večina objavljenih popravkov povezana s točnostjo navedb in podatkov. Te napake imajo zelo različno težo. Včasih je jasno, da gre za lapsuse, spet drugič lahko določene navedbe bistveno spremenijo sporočilo članka. Zelo občutljivo je napačno citiranje ali povzemanje izjav, nerazumevanje izjave … O takih primerih je zelo težko presojati, če ne poznaš ozadja, kako je nastajala novinarski prispevek. Velika prednost časopisnega ombudsmana je v tem, da imajo novinarji priložnost povedati svojo plat zgodbe, kar ombudsmanu pomaga presoditi resnost in upravičenost pritožbe.

Kako vam je uspelo krmariti med toliko različnimi čermi – na eni strani ste imeli novinarske kolege in urednike, na drugi javnost, na tretji lastnike?

Najboljša popotnica je bila skoraj dvajsetletna novinarska praksa na manjšem regionalnem časopisu. Delo v lokalnem mediju je bila zelo dragocena izkušnja, saj me je kot novinarja zelo neposredno soočila s poklicnimi dilemami, do katerih sem si moral izoblikovati jasna stališča. Kako lahko v majhnem kraju, kjer se vsi poznajo, ohraniš svojo neodvisnost? Kako ujeti pravo mero med vključenostjo v lokalno življenje, zaradi katere lahko postaneš pristranski, in izključenostjo, zaradi katere ne uspeš spoznati okolja? Se je primerno vpisati v lokalni klub, se odzvati povabilu na večerjo ali obiskati družinsko zabavo lokalnega veljaka? Predvsem pa sem se naučil, da moraš biti pripravljen na ulici srečati ljudi, o katerih si pisal, znati zagovarjati svoje prispevke in se soočiti z morebitnimi očitki, da je bil članek »slab«. Ko se začneš z bralci pogovarjati, zakaj se jim zdi tvoj prispevek slab, čeprav si prepričan, da si preveril vse podatke in si bil pri pisanju nepristranski, se lahko iz njihovih odgovorov veliko naučiš. Tako sem si izostril občutek za kritike javnosti in se naučil presojati, kdaj so upravičene in kdaj ne. Ta izkušnja mi je zelo pomagala, ko sem moral kot ombudsman nastopati kot posrednik med novinarji, ki so bili še vedno moji kolegi, in javnostjo, saj sem razumel obe strani. Prav tako mi je pomagalo, da so novinarji že kmalu opazili, da se lahko vsakdo znajde med popravki ali v moji tedenski kolumni – tudi njihovi uredniki, predstavniki lastnikov in ne nazadnje jaz sam, saj sem nekoč zagrešil napako v popravku (smeh).

Ste se kdaj ukvarjali tudi z napakami, ki niso nastale v člankih, ampak v fotografijah, videonovicah ali zvočnih zapisih, objavljenih na internetni strani?

Vse večja količina avdiovizualnih vsebin, ki jih danes objavljajo časopisi, predstavlja za časopisnega ombudsmana velik izziv. Ko smo pred leti objavili prispevek o bombnem napadu v Madridu, je dežurna ekipa nekoliko popravila fotografijo – omilila zelo nazoren prikaz okrvavljene rane in elektronsko izbrisala kri. Ta poseg je opazil bralec, ki je v španskem časopisu videl enako fotografijo, a brez izbrisane krvi. Izvršni urednik, ki je sprejel to odločitev, je brisanje utemeljeval s tem, da je bil prizor preveč nazoren in bi lahko vznemiril bralce, ampak smo na koncu vseeno sklenili, da ta odločitev kljub dobremu namenu ni bila ustrezna, in se opravičili.

Od koga ste prejeli največ zahtev po objavi popravkov? So se pritoževali predvsem vaši bralci ali tudi interesne skupine: tiskovni predstavniki politikov ali podjetij, civilnodružbene skupine …?

Večino pritožb pošiljajo naši bralci, ki so precej posebna družbena skupina. Guardian jemljejo zelo osebno in enako velja za novinarje, ki jih vidijo za nekakšne pooblaščene varuhe njihovega časopisa. Zato je večina pritožb nekako … dobronamernih, čeprav to seveda ne velja za vse primere. Včasih so bralci za nekatere napake krvoločno zahtevali novinarjevo glavo, vendar sem v svojih kolumnah vselej vztrajal, da je moja naloga popravljati napake in ne obtoževati tistih, ki so jih zagrešili. Zato sem večkrat zapisal, da so novinarji zmotljiva človeška bitja, in ob tem citiral pregovor, ki ga poznajo skoraj v vseh kulturah po svetu: da je grešiti človeško, odpuščati pa božansko.

Ni nikoli prihajalo do poskusov manipulacij s pravico do popravka? V Sloveniji poskušajo politiki in interesne skupine pogosto zlorabljati z zakonom določeno pravico do odgovora za objavljanje svoje »resnice«, novinar Nick Davies pa v svoji knjigi Flat Earth News omenja, da vas je nekoč neka proizraelska skupina zasula s toliko pritožbami, da se vam je zaradi ponavljajočih se gibov pri odgovarjanju na njihove napade vnel zapestni živec in ste morali za tri mesece na fizioterapijo.

Z Daviesom sva se pogovarjala več kot eno uro, v knjigi pa je uporabil samo to anekdoto (smeh). Ta skupina, imenovala se je HonestReporting.com, me je res zasula s stotinami pisem, ker naj bi bil Guardian pri svojem pisanju o Bližnjem vzhodu antisemitističen. Sam menim, da take kampanje niso konstruktivne, saj niso namenjene dialogu, ampak poskušajo zastrašiti časopis ali novinarje. Čeprav sem na njihove očitke odgovarjal v svojih tedenskih kolumnah, sem se odločil – česar verjetno ne bi storila nobena normalna oseba –, da bom prebral vsa ta pisma in nanje tudi odgovoril. Tistim, ki so bili še posebno negativno nastrojeni, sem se zahvalil za pismo, povedal, zakaj se mi njihov način ne zdi konstruktiven, in jih vprašal, kako bi se moral Guardian po njihovem mnenju pravilno lotiti problematike. Nekateri so mi poslali enako nesramne odgovore, večina piscev pa je odgovorila opravičujoče in se začudila, da je na drugi strani človeško bitje, ki odgovarja na njihovo pismo. Ta primer je bil sicer prej izjema kot pravilo, saj so zlorabe pravice do popravka zelo redke. Pri večini pritožb je hitro jasno, katere so upravičene, kdaj pa se poskuša nekdo izdajati za glas javnosti, čeprav gre v resnici za skupine z jasnimi interesi.

Davies je v svoji knjigi opozoril še na nekaj drugega – na medijsko industrijo, ki v želji po čim večjem dobičku spreminja novinarstvo v veščino predelave informacij, ki jih ustvarjajo različni oddelki za odnose z javnostmi. Pokazal je, da je bilo kar 60 odstotkov zgodb, objavljenih v britanskem dnevnem tisku – tudi v Guardianu –, v celoti ali v večji meri sestavljenih iz agencijskega ali tiskovnega (PR) gradiva, hkrati so novinarji v samo enem odstotku zgodb jasno navajali vire informacij. Ste se kdaj dotaknili tudi takih vprašanj, čeprav tehnično gledano ne gre za »napake«, ki bi jih bilo mogoče »popravljati«?

Na žalost se moram strinjati z Daviesom, da je to velik problem. V svojih kolumnah sem večkrat problematiziral Guardianove prakse citiranja in navajanja virov. Največ takih prispevkov nastane pozno popoldne ali zvečer, ko novinarji povzemajo tiskovne agencije, saj ne morejo priklicati nobenega sogovornika. Takrat jim pogosto ne ostane drugega kot povzemanje agencijskih novic ali tiskovnih gradiv, pri čemer teh virov niso vajeni navajati. Take prakse včasih ni nihče opazil, danes pa bralci aktivno iščejo novice po svetovnem spletu in hitro opazijo, če je bila enaka novica objavljena že nekje drugje, in nas na to tudi opozorijo. Kljub temu sem porabil precej časa, preden mi je uspelo prepričati urednike, da tega ne smemo početi in da je treba navajati tudi tiskovne agencije, kadar jih citiramo ali povzemamo.

Kaj pa navajanje sogovornikov? Sklicevanje na »dobro obveščene vire« ali »nekatere poznavalce« je postalo uveljavljena praksa tudi v britanskem tisku.

Dosledno navajanje virov je izjemno pomembno. V praksi se včasih izkaže, da »viri blizu vlade« sploh niso bili pravi viri ali da niti po naključju niso bili tako blizu vladnim krogom, kot bi se lahko bralcu zdelo, ko je prebral prispevek. Tak neimenovani vir je pogosto ena sama oseba, ki z informacijami oskrbuje več novinarjev, v najslabšem primeru pa je lahko celo izmišljena. Mislim, da bralci, ki berejo časopis kritično, hočejo vedeti, kdo govori in koga novinar citira. Verjamem, da časopisni ombudsman ne skrbi samo za popravljanje napak, ampak si mora prizadevati tudi za medijsko pismenost bralcev in novinarjev. Zato sem v svojih kolumnah vselej opozarjal na etične dileme, na katere novinarji pod časovnimi pritiski pogosto nimajo časa niti pomisliti, kaj šele, da bi podvomili o praksah, ki jih imajo za samoumevne, ker da »vsi tako delajo«. Negativni trendi, ki jih analizira Davies, so zelo resni, sprijaznjenost novinarjev z dejstvom, da so postali zgolj delavci v medijski industriji, pa skrb zbujajoča.

Omenili ste, da je internet precej spremenil način novinarskega dela, saj bralci hitreje opazijo morebitno povzemanje agencijskih novic, netočne podatke ali manipulacije s fotografijami. Ali lahko domnevna »popravljalna« vloga interneta nadomesti časopisnega ombudsmana?

Šest ali sedem ameriških časopisov je nedavno ukinilo svoje ombudsmane, saj si ga zaradi finančnih pritiskov in upadanja oglasnih prihodkov menda niso več mogli privoščiti. Nekateri izmed teh časopisov so prepričani, da se je medijsko okolje tako spremenilo, da ombudsman ni več potreben, saj lahko njegovo nadzorno funkcijo nadomestijo blogi in komentarji bralcev, ki da lahko opozarjajo na napake novinarjev in jih popravljajo. Vendar menim, da je tako razmišljanje zgolj priročno opravičilo za ukinjanje ombudsmana, ki kaže na nerazumevanje njegove vloge – zavezo medija, da hoče biti osebno odgovoren svojim bralcem. Bralci nas lahko opozorijo na očitne napake, narobe napisana imena, napačne podatke ali nas dopolnijo s kakim člankom ali raziskavo, ki so jo vodilni mediji spregledali. Vse to je koristno, vendar so taki primeri razmeroma redki. Večina blogerjev ali komentatorjev zgolj izraža svoje nestrinjanje z napisanim ali objavlja povezave na nasprotna mnenja. Ne more pa zunanji bloger ali komentator vedeti, kako je nastal prispevek, katera dejstva je novinar preverjal in kakšne so bile uredniške odločitve. To je odgovornost medija.

Prepričanje, da lahko internet nadomesti medijskega ombudsmana, je le izpeljava trditve, da utegne internet prej ali slej nadomestiti tudi novinarje …

Tako razmišljanje kaže na popolno nerazumevanje družbene vloge novinarjev. Glavni namen novinarjev ni služiti denar za lastnika ali delodajalca, ampak opravljati izjemno pomembno javno vlogo v družbi, katere del so tudi sami. Novinarstvo poganja nenehna radovednost in potreba po spoznavanju sveta in družbe, ki mora biti močnejša od strahu pred posledicami, želje po zaslužku in podobnimi pragmatičnimi motivi. Novinarstvo je staro skoraj toliko kot človeška potreba po komuniciranju in spoznavanju drug drugega. Po več kot petih desetletjih novinarskega dela še vedno verjamem, da je moja naloga spodbujati bralca k razmisleku in debati ter mu pomagati pri razumevanju sočloveka, drugih kultur …

Čeprav vam lahko kot novinarju vedno očitajo, da niste neodvisni, da niste strokovnjak za nobeno področje, da slepo služite interesom svojega lastnika …?

Taki in podobni očitki preganjajo novinarje in novinarstvo že vso zgodovino tiska. Tudi mene so večkrat vprašali, kako sem lahko kot ombudsman neodvisen, če me plačujejo Guardianovi lastniki. Tako, da svoje delo opravljam korektno, transparentno, odgovorno in v skladu z našim javno objavljenim kodeksom. Podobno je z očitki o nestrokovnosti ali političnem prepričanju. Novinar mora znati splošni – in ne strokovni – javnosti razumljivo in korektno predstaviti teme, ki se mu zdijo pomembne. To je njegova naloga. Še bolj nenavadno je nerazumevanje dejstva, da je novinar tudi del družbe, v kateri deluje. Sam sicer trdno zagovarjam stališče, da ni mogoče mešati politične funkcije in novinarstva in da se mora vsakdo odločiti, ali je politik ali novinar, a zaradi tega v svoji petdesetletni novinarski karieri kot državljan nisem nikoli pomislil, da ne bi šel na volitve (smeh).

Related articles by Zemanta

• PCC to undergo independent review (guardian.co.uk)
• James Murdoch ‘knew of phone-hacking payout’ (guardian.co.uk)