Črno delo na svetovnem spletu

Konec prejšnjega tedna se je na svetovnem spletu bliskovito razširila novica, da je tržna inšpekcija začela preganjati uporabnike spletne storitve prevozi.org. Anonimni inšpektorji so se začeli na spletni strani dogovarjati za prevoze, prežati na ponudnike ter jim izrekati visoke kazni, ko so se namestili v avtomobilih in voznikom izročili po nekaj evrov prispevka za gorivo – domnevno zaradi kaznivega dela na črno. Uporabniki prevozov.org so se ustrašili inšpektorske grožnje, zato so upravljavci storitve začasno onemogočili spletno stran.

Vendar je zgodba kmalu začela dobivati nove sestavine. Na spletni strani prevozov so zapisali, da je novico o inšpektorskih pasteh objavil Radio Študent. Uradni predstavniki gospodarskega in prometnega ministrstva so povedali, da bi plačevanje za prevoze sicer potencialno lahko uvrstili med delo na črno, a so novinarjem tudi zagotovili, da njihovi inšpektorji niso izrekli nobene kazni uporabnikom prevozov. Radio Študent ni prav prepričljivo zagovarjal objavljene zgodbe, prav tako je poniknila njihova ključna priča – neznana študentka, ki je radiu opisala inšpektorski primer. Prevozna storitev se je vrnila na svetovni splet.

Spletno-inšpektorski nesporazum je zelo poučen, saj je znova potrdil hipotezo, da so svetovni splet in družabna omrežja izjemno učinkovit razširjevalec in ojačevalec tako informacij kot dezinformacij. Večina uporabnikov je novico o inšpektorskih pasteh nemudoma objavila na facebooku, posredovala po elektronski pošti ali čivknila svojim sledilcem na twitterju. Avtorski prispevki tem posredovanjem so bili omejeni na zgrožene, duhovite, jezne, pikre, nejeverne ali sprijaznjene komentarje. Zelo redki so pred razpošiljanjem informacije kliknili spletno stran prevozov ali (pozneje) gospodarskega ministrstva, kjer bi lahko našli nekaj pomembnih dodatnih informacij o zapletu. Tradicionalni mediji so sicer tradicionalno zaostajali za družabnimi omrežji, vendar so posredovali popolnejšo informacijo.

Poleg tega je spletni preplah pokazal, da uporabniki svetovnega spleta niti najmanj ne zaupajo spletni modrosti slovenske države. Avtorjem komentarjev se je zdelo popolnoma samoumevno, da so se tržni inšpektorji lotili preganjanja študentov, ki se s pomočjo svetovnega spleta dogovarjajo za skupne prevoze, ker da je to logično nadaljevanje neumnosti, ki jih počenja vlada. Sporočila so imela zelo enoten podton: nesposobna država je sprejela neživljenjski zakon o preprečevanju dela na črno, grdi tržni inšpektorji pa so se kljub neštetim primerom črnega dela spravili ravno nad storitev, ki spodbuja solidarnost, okolju prijazno obnašanje, zmanjševanje prometa in boljši izkoristek energije – kar so pogosti cilji najrazličnejših razvojnih strategij.

Odločitev slovenskih inšpekcijskih služb se je, priznam, tudi meni zdela čisto verjetna – a ne samo zaradi dosedanjih izkušenj s slovenskimi državnimi uradniki. Internetna podjetja in storitve pomenijo velik izziv tudi za države s precej razvitejšo sodno prakso, zato ne manjka primerov, kako je mogoče s premalo usklajenimi ali neživljenjskimi zakoni povzročiti zmedo. Ko so, denimo, ontarijska avtobusna podjetja leta 2008 tožila zelo podobno kanadsko prevozno storitev PickupPal, so na sodišču najprej zmagala. Šele pozneje je prevladala drugačna logika, po kateri je lahko PickupPal začel obratovati. Zapleti, ki so doleteli upravljavce prevozov.org, bi morali biti pričakovani. A niso bili.

Svetovni splet omogoča zelo hitro uresničevanje zanimivih poslovnih in drugih zamisli. Prevozi so postali med študenti zelo priljubljeni, saj so bili preprosti, logični in učinkoviti. Ponudniki in povpraševalci so se dogovorili za približno 3700 prevozov tedensko (ocena ponudnika), razlogov za pritožbe in slabo publiciteto doslej ni bilo. Vendar bi morali biti ponudniki tovrstnih storitev vsaj približno pripravljeni tudi na morebitne negativne scenarije. Kaj storiti, če se med uporabniki pojavi nekdo, ki med vozniki ali sopotniki ne išče samo prevoza? Katere uporabniške podatke zbirati in v katerih primerih jih je upravičeno posredovati državnim organom? Kako se odzvati na morebitne pritožbe komercialnih prevoznikov? Kako reševati morebitne spore med uporabniki in kako jih obvarovati pred inšpektorji?

Upravljavci prevozov.org so se odločili začasno zapreti stran – z utemeljitvijo, da so hoteli zaščititi uporabnike. Je bila njihova odločitev pravilna? Vsekakor je bila razumljiva, saj so morali upravljavci miriti preplašeno skupnost, hkrati pa niso mogli vedeti, kakšen je v resnici odnos države do izmenjevanja (in omogočanja) prevoznih storitev. Vendar je bila tudi panična, saj je bila stran zamrznjena na hitro in brez jasnega dokaza, da so uporabniki prevozov inšpektorsko ogroženi.

Po drugi strani so se hoteli upravljavci strani pred vnovičnim zagonom prepričati, ali je mogoče posredovanje prevozov v resnici obravnavati kot delo na črno. Glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlić mi je potrdila, da je določene ponudbe na svetovnem spletu dejansko mogoče prepoznati kot delo na črno – ponujanje plačljivih storitev, za katere ponudniki ne izdajajo računov in ne plačujejo prispevkov (inštrukcije, glasbeni nastopi na porokah, fotografiranje, računalniške storitve …) –, kar mora inšpektorat preganjati po službeni dolžnosti. Prav tako se morajo inšpektorji odzivati na prijave tovrstnih »črnih« storitev, za katere se včasih odločajo legalni ponudniki – podobno kot velja za ponudbe v tiskanih in spletnih oglasnikih.

V omenjenih primerih inšpektorji preganjajo kršitelje, je povedala Grlićeva. Vendar se je med upravljavci spletnih storitev razširila vest, da je tržni inšpektorat začel prekrškovni postopek tudi proti stranem, ki so objavile oglase za inštrukcije ali podobne storitve. Te strani so domnevno kršile zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC), saj naročniki oglasov ob naročilu oglasa niso posredovali vseh podatkov o svoji identiteti. Taka razlaga ZPDZC bi bila za ponudnike spletnega gostovanja zelo nerodna, saj bi pomenila, da so gostiteljske strani – tudi forumi in klepetalnice – avtomatično odgovorne za vse objavljene vsebine, kar pa je v nasprotju z določili zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT).

Ta namreč določa, da ponudnik storitev ni odgovoren za podatke, ki jih je shranil na zahtevo prejemnika storitve, ki ne deluje v okviru njegovih pooblastil ali pod njegovim nadzorom, če ni seznanjen z morebitnimi »protipravnimi dejavnostmi« (ne ve za sporni inštrukcijski oglas, ki ga je uporabnik objavil v klepetalnici). Zato sem na gospodarsko ministrstvo poslal vprašanje, ali so ponudniki storitev gostiteljstva tudi oglaševalske organizacije iz ZPDZC in kot taki avtomatično odgovorni za vse morebitne oglase, ki se utegnejo pojaviti v spletnih klepetalnicah, komentarjih in drugih straneh, ali pa, nasprotno, zanje veljajo omenjena določila ZEPT, ki tako avtomatično objektivno odgovornost izključujejo.

Na tržnem inšpektoratu so precej natančno razložili obveznosti »oglaševalskih organizacij«, vendar iz njihovega odgovora (pdf) ni čisto razvidno, kako bodo obravnavali čisto navadne klepetalnice, ki ne ponujajo oglasov, ampak le uporabniške zapise in komentarje. Bodo smeli njihovi upravljavci uveljavljati pravico do »varnega pristanišča«, ki ga predvideva ZEPT, ali bodo morali ponudniki spletnega gostiteljstva med svoje dejavnosti za vsak primer vpisati še »oglaševalsko dejavnost« in uporabnike seznaniti z novimi pogoji za uporabo? Bi bila taka zahteva sploh legitimna?

Prevozi.org zato niso bili samo nesporazum, ki se je srečno končal z vrnitvijo priljubljene spletne storitve, ampak tudi opozorilo, kako lahko nov zakon – v konkretnem primeru ZPDZC – vpliva na spletne storitve, ki so zaživele pred njegovim sprejetjem. Tržni inšpektorji so z ZPDZC dobili pooblastila, ki jim omogočajo učinkovitejše preganjanje spletnega črnega dela. Vendar lahko preveč široka razlaga »oglaševalske organizacije« resno ogrozi številne spletne storitve in skupnosti, ki temeljijo na nevtralni izmenjavi komentarjev in informacij. Take postranske škode pa ni mogoče upravičiti samo s preganjanjem priložnostnih ponudnikov inštrukcij in poročnih fotografiranj – kljub temu, da ga inšpektorjem nalaga zakon.

(fotografija Sven Wildschut/FlickrCC)