Informacijska hladna vojna

Kolumnist Babbage, tehnološki komentator poslovnega tednika Economist, je prejšnji teden opisal zelo živahno dogajanje, ki v okoljih diplomatske govorice ni običajno. Približno 600 pogajalcev z vsega sveta se je na svetovni konferenci o telekomunikacijah v Dubaju v različnih odtenkih angleščine dolge ure prepiralo o dobrih dvajsetih straneh izjemno zapletene pravniščine, v kateri so bila zapisana prenovljena globalna telekomunikacijska pravila.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 22. december 2012

Ameriški predstavnik Terry Kramer je zagrozil, da bodo ZDA zapustile pogajanja, če bo v dokumentu zapisana beseda »internet« ali celo samo besedna zveza, ki bi lahko posredno namigovala nanj. Zagovornice dokumenta so mu očitale, da se ZDA znova obnašajo kot aroganten imperij, ki svoja pravila vsiljuje preostalemu svetu, čeprav internet že zdavnaj ni več samo ameriška dobrina. Retorika obeh strani je bila dramatična. ZDA so trdile, da hočejo internet obraniti pred birokratskim nadzorom OZN, cenzuro in nedemokratičnimi režimi. Nasprotniki so zahtevali več možnosti soodločanja pri upravljanju interneta, opozarjali na ameriško internetno prevlado in se sklicevali na načela nacionalne suverenosti.

Prvotni namen dogovora – da morajo države zaradi zastarelosti dokumenta nujno uskladiti tehnična pravila, po katerih se bodo povezovala različna omrežja, prenoviti načine obračunavanja pretoka podatkov, uvesti mednarodno klicno številko za nujne primere in nekaterim neomreženim državam olajšati dostop do internetne hrbtenice – se je umikal ideološkemu in geopolitičnemu boju za prevlado, ki je zelo spominjal na obdobje hladne vojne. Tiste čase je po koncu konference nakazal tudi seznam držav, ki so podpisale prenovljeni sporazum (89 članic), in tistih, ki so skopo izjavile, da »sporazuma v tej obliki ne morejo sprejeti« (55 nepodpisnic), saj da besedilo v dveh členih dopušča možnost, da nova pravila zajemajo tudi internet.

Za varuhe internetne svobode so se poleg ZDA razglasile še EU, Velika Britanija, Kanada, Indija in nekatere južnoameriške glasovalke, na nasprotni strani so ostale Rusija, Kitajska ter številne arabske in afriške države. Zakaj je nezavezujoč dokument povzročil toliko razburjenja?

Informacijski imperializem?

Svetovno telekomunikacijsko srečanje, ki se je končalo prejšnji petek, ponuja zelo izčrpen presek političnih, gospodarskih, kulturnih in ideoloških interesov, ki vplivajo na delovanje informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

Najpomembnejša lastnost interneta je njegova mrežna zasnova, ki nima središčne točke in ne upošteva delitve sveta na nacionalne države. Nekdanji informacijski vratarji – telekomunikacijski operaterji, množični mediji in vlade – so izgubili precej nekdanje moči, saj se je krepila komunikacijska moč običajnih uporabnikov in internetnih podjetij, ki so samo v nekaj letih presegla vpliv tradicionalnih komunikacijskih imperijev.

Hitro širjenje interneta je državam in operaterjem sprva ustrezalo, saj je spodbujalo »digitalno ekonomijo«, napajalo politiko informacijske družbe in prinašalo nove prihodke. Vendar je ideja odprtega interneta kmalu začela pridobivati vplivne nasprotnike. Založniški lobiji so prikazovali milijardne izgube zaradi spletnega piratstva. Strah pred spletnimi zlorabami, organiziranim kriminalom in terorizmom je krepil zahteve policije in obveščevalnih služb po nadzoru spletnega prometa. Operaterjem so začeli upadati prihodki od prodajanja internetnih povezav, zato so začeli ponujati vsebine in storitve, a pri tem niso bili tako uspešni kot internetna podjetja – Google, Amazon, Netfix in upravljavci družabnih omrežij, ki so uporabljali njihova omrežja. Številne vstaje in družbena gibanja pa so vznemirila politične in gospodarske elite, ki so v odprtem komunikacijskem spletnem okolju prepoznale grožnjo, ki jo je treba preprečiti.

V Dubaju so zato nastale zelo raznolike koalicije. Ameriške delegacije niso sestavljali samo predstavniki zunanjega ministrstva, ki zastopajo uradne zaveze ZDA, da si bodo povsod po svetu prizadevale za »odprt in svoboden« internet, brez katerega si težko predstavljamo sodobne demokratične družbe. Pridružili so se jim tudi predstavniki internetnih podjetij (Googla, Facebooka …), ki so življenjsko odvisni od sedanjega odprtega interneta in po različnih ocenah v ameriško gospodarstvo letno prispevajo tudi do dvesto milijard dolarjev. Ti so »svetovali« ameriški odpravi pri branju predlaganih členov in – po mnenju nekaterih kritikov – poskrbeli za »propagandno vojno«, s katero so gostiteljico, svetovno telekomunikacijsko zvezo (ITU), prikazovali kot nedemokratično birokratsko organizacijo, za katero se skrivajo nasprotniki internetnih svoboščin.

Države EU so sicer podprle ZDA pri načelnem zagovarjanju internetne odprtosti, a so bile precej bolj zadržane, saj na stališče evropske komisije močno vpliva telekomunikacijski lobi, ki javno zagovarja posebno (dodatno) »obdavčenje« velikih ameriških internetnih ponudnikov, ker jim zasedejo večino omrežnih zmogljivosti. Še močnejši, ne zgolj ekonomski protiamerikanizem je povezal tudi podpisnice, med katerimi niso bile samo »sovražnice internetne svobode« (Kitajska, Rusija, Iran, Združeni arabski emirati …), ampak so prevladovale države, ki jih že od sedemdesetih let moti informacijska in kulturna prevlada zahoda – domnevni informacijski imperializem, ki izvira še iz kolonializma –, a jim ni mogoče očitati nedemokratičnosti ali celo totalitarističnih praks.

Prihodnost interneta

Konferenca je zato med opazovalci pustila zelo mešane vtise. Ameriški tehnološki mediji so v zavrnitvi podpisa novih pravil prepoznali zmago svobodnega interneta. Številnim drugim udeležencem – med drugim tudi generalnemu direktorju direktorata za informacijsko družbo Marjanu Turku in direktorju agencije za pošto in elektronske komunikacije Francu Dolencu – pa se je zdelo ameriško kategorično zavračanje kompromisnega dogovora problematično, saj utegne zaostrovanje odnosov med »blokoma« okrepiti zahteve po ograjenih nacionalnih internetih, kar ne bo koristilo nikomur.

Še teže je ocenjevati konkretne učinke konference. Nova komunikacijska pravila za članice niso zavezujoča, a jih podpisnice v praksi spoštujejo. Med udeleženkami ni bilo popolnega soglasja že leta 1988, ko so sestavili prvi mednarodni sporazum o regulaciji telekomunikacij, a so ga države podpisale pozneje (te možnosti članice EU niso izključile). Koalicija nepodpisnic sporazuma lahko pomeni neuspeh za ITU in povzroči še večjo izgubo nekdanjega vpliva, vendar je bojkotiranje mednarodnih sporazumov v OZN tvegano tudi za ZDA, ki so zaradi politične sebičnosti v zadnjih dvajsetih letih že izgubile precej nekdanjih zaveznic.

Poleg tega bodo uradno podporo internetnim svoboščinam zagotovo izrabili internetni in medijski aktivisti, ki vse glasneje opozarjajo na dvoličnost ameriške in evropske internetne politike. Letošnji poskusi netransparentnega sprejemanja protipiratske zakonodaje (Acta, Sopa, Pipa) in vse močnejši posegi v državljanske pravice niso omejeni samo na nedemokratične države »tretjega sveta«, ampak so vse pogostejši tudi na zahodu (nadzor uporabnikov, profiliranje, blokada povezav in konkurenčnih storitev …). Prav tako se strateški boji za nadzor interneta ne dogajajo samo v tujini, ampak so različni gospodarski in politični interesi oblikovali tudi vsebino novega slovenskega zakona o elektronskih komunikacijah, ki ga je državni zbor sprejel v četrtek.

V njem so zapisana tako nova določila o nadzoru vsebine internetnih paketkov (DPI) kot tudi zelo napredno določilo o internetni nevtralnosti, ki ga je med članicami EU doslej v zakonodajo vpisala samo Nizozemska. Obe določili pa sta se v zakonu znašli predvsem zaradi organiziranosti posameznih interesnih skupin – brez jasne strategije internetnega razvoja, političnega premisleka in sodelovanja internetne civilne družbe. Internetno problematiko namreč v Sloveniji kljub Dubaju in novim družbenim gibanjem še vedno obravnavamo predvsem kot tehnično vprašanje, o katerem odločajo specialisti in regulatorji.