Izkopavanje javnih podatkov
Obisk upravnega okenca pogosto napoti do drugega upravnega okenca, čeprav imata oba uradnika dostop do zahtevanega papirja. V specialistični zdravniški čakalnici se kljub naročanju gnete preveč bolnikov. Nekatere sodne primere obravnavajo nenavadno hitro, drugi nikoli ne pridejo na vrsto, podobno velja za (ne)plačnike davkov. Če je (uradnih) zaposlitvenih oglasov skoraj toliko kot (uradnih) iskalcev zaposlitve, postane (uradna) brezposelnost zelo zanimiv fenomen.
Če bi imeli dostop do ustreznih podatkov − statistik, meritev, zapisnikov in drugih podatkovnih virov − bi lahko take in podobne fenomene preiskovale ekipe novinarjev, računalniških hekerjev in analitikov, verjamejo zagovorniki podatkovnega novinarstva in odprte države. Hkrati bi odpiranje javnih podatkov pomagalo tudi gospodarstvu, saj je mogoče iz podatkovnih surovin izdelati številne komercialno zanimive aplikacije, storitve in izdelke, so prepričani pri evropski komisiji. Zato so predstavili novo direktivo, ki bi morala državljanom in podjetnikom precej olajšati pridobivanje javno dostopnih podatkov, in bo najpozneje čez 18 mesecev veljala tudi v Sloveniji.
Ali lahko ta direktiva izboljša razmeroma skromno ponudbo podatkovnih aplikacij pri nas? Komisarji obljubljajo dve pomembni spremembi. Podatki, ki jih zbirajo in shranjujejo javne ustanove, morajo biti odprti, če ni zares dobrega razloga za njihovo zapiranje. To načelo bo po zagotovilih komisije precej olajšalo pridobivanje podatkov, saj ne bo treba vsakič pisati prošenj in pritožb. Druga sprememba je obvezno izročanje podatkov v univerzalnih in odprtih zapisih, ki jih lahko odpre in obdeluje vsak računalnik. Na ta način prosilci ne bi več prejemali podatkov v precej neuporabnem zapisu pdf ali celo natisnjene na gori papirja, ki jih je treba pred analizo še predelati v uporabno podatkovno zbirko.
Spremembi sta koristni, saj so se slovenski programerji večkrat pritožili, da jim največ časa pobere prav pridobivanje podatkov, do katerih so načeloma upravičeni. Sogovorniki s protikorupcijske komisije so povedali, da so imeli med pripravo aplikacije supervizor precej težav s pridobivanjem javnih podatkov in neurejenostjo podatkovnih zbirk. Vendar omenjene ovire niso glavni razlog za neizkoriščenost podatkov.
Ker na ministrstvu za javno upravo še pripravljajo stališče o novi direktivi, o konkretnih spremembah niso govorili. So pa v daljšem odgovoru (pdf) precej natančno predstavili pravno podlago in postopke za pridobivanje podatkov ter dosedanje ukrepe javne uprave za večjo transparentnost. Zatrdili so, da Slovenija velja za državo, v kateri zakonodaja omogoča prosilcem razmeroma veliko možnosti dostopa do javnih podatkov, kar potrjujejo tudi izkušnje programerjev, ki so informacije dejansko poskušali pridobiti (o proračunski porabi, delovanju prometnih pajkov …). Zato je vprašanje, zakaj je teh poskusov kljub prijazni zakonodaji razmeroma malo.
Razlogov je več. Podatkovne aplikacije večinoma nastajajo kot prostočasni projekti programerskih zagnancev − včasih kot izziv, drugič kot igra ali radovednost. Zasebni vlagatelji z njimi še niso pripravljeni tvegati, mediji v podatkovnih zgodbah ne vidijo konkurenčnih prednosti. Voditelje (javnih) podjetij in ustanov podatkovne analize prej strašijo kot spodbujajo, podobno njihove zaposlene, ki so do orodij za merjenje učinkovitosti in optimizacijo procesov zelo zadržani − včasih upravičeno. Manjka tudi občutek, da je s podatki, analizami in dokazovanjem nepravilnosti v sedanji družbi mogoče kar koli spremeniti, saj so politiki, uradniki, regulatorji in sodstvo izgubili preveč državljanskega zaupanja.
Evropska komisija bo za razvoj podatkovnih orodij v prihodnjih dveh letih namenila približno sto milijonov evrov, za katere se bodo lahko potegovali tudi slovenski podjetniki, programerji in civilnodružbene organizacije. Zunanjih spodbud bo več kot kdajkoli. V slovenskih podatkovnih rudnikih ne manjka surovin, ki jih je mogoče razmeroma preprosto izkopati. Tržišče za zanimive ideje, kako osmišljati javne podatke, je najmanj evropsko.
Koliko domačih razvijalcev bo pri sebi našlo željo in motiv, ki ju ne more nadomestiti nobena direktiva, finančna spodbuda ali zakonska sprememba?