Kakšen hočem postati
Ali imate v medijih kake novinarske zglede? Koga radi berete, gledate ali poslušate? Kakšni novinarji hočete postati? Pred mano je sedelo približno trideset študentov tretjega letnika novinarstva. Pri praktičnem delu smo obravnavali novinarsko zgodbo in zanimalo me je, kakšna so njihova pričakovanja do predmeta.
Ker ni bilo odgovora, sem jih poskusil izzvati s primerjavo. Glasbeniki znajo takoj povedati, ob katerem bendu jih je prvič zamikala kitara in kakšen zvok so se trudili posnemati. Pisatelji bi se takoj podpisali pod svoj najljubši roman, podobno navdihujočo zavist pa lahko vzbudi tudi močno novinarsko besedilo. A tudi v drugem poskusu nisem od študentov izvabil nobenega medijskega zgleda – domačega ali tujega, spletnega ali tradicionalnega, konzervativnega ali radikalnega. Le ena bodoča novinarka je povedala, da rada prebere Global, ker so ji všeč poglobljeni in tekoče napisani članki.
Slovenski študenti so na vajah in predavanjih večinoma tiho, zato njihovi neodgovori še ne pomenijo, da nimajo vzornikov. Vendar takšna zadržanost v njihovi generaciji ni pravilo. Mladi programerji in tehnološki podjetniki niso tako zadržani, ko predstavljajo svoje visoke cilje, pripravljajo kampanje na kickstarterju ali pripovedujejo, v katerem globalnem podjetju želijo delati. Gimnazijci v znanstvenih krožkih in dijaki z najboljšimi ocenami brez težav naštejejo raziskovalna področja in ugledne tuje univerze, na katere bi se radi vpisali. Med novinarji so takšni odgovori redki. Ne samo med študenti.
Če hočete pritegniti najbolj nadarjene in zagnane ljudi, jim ne morete ponuditi samo visoke plače ali položaja, ampak priložnost, da spremenijo svet, je v knjigi Automate This: How Algorithms Came to Rule Our World (2012) zapisal ameriški publicist Christopher Steiner. V kratki zgodovini računalniških algoritmov je med drugim opisal obdobje, ko je tehnološki sektor po velikem borznem pikakomovskem zlomu izgubil velik del ugleda in je najboljše diplomante matematike, fizike in računalništva prevzel finančni sektor. Za izdelavo trgovalnih modelov in borznih robotkov so že začetnikom ponujali po več kot sto tisoč dolarjev na leto in milijonske nagrade za uspešnost. Ampak so se številni poslovili, ko je razmah mobilnih komunikacij, masivnih podatkov in družabnih omrežij obljubil nove tehnološke in družbene revolucije. Kljub tveganju in nižji plači.
Steiner je prepričan, da vsaka uspešna panoga potrebuje pozitivno poklicno mitologijo, drugače začne zamirati. Novinarstvo je nekoč imelo takšno samopodobo, saj so medijski ustvarjalci verjeli, da lahko njihovi članki začnejo revolucijo, strmoglavijo režim, odstavijo pokvarjenega politika, končajo vojno ali razkrijejo zlorabo položaja med elitami. V takšen učinek danes ne verjame skoraj nihče. Najbolj ugledni mediji podpirajo vojne in zagovarjajo gospodarske ukrepe, ki povečujejo družbeno neenakost, poglabljajo revščino in uničujejo okolje. Medijska podjetja in družabne platforme pomagajo širiti strah, nezaupanje in cinizem, kar najbolj ustreza teroristom in populističnim politikom – največjim nasprotnikom demokracije in državljanskih svoboščin. Vlogo čuvajev demokracije in skrbnikov javne razprave pa so novinarji prepustili aktivistom, žvižgačem in nevladnim organizacijam.
Zamiranje pozitivne poklicne identitete je v Sloveniji prizadelo skoraj vse družbene skupine – od izobraževalcev in zdravnikov do obrtnikov, uradnikov in politikov, ki so javni in poklicni prostor prepustili tranzicijskim povzpetnikom, demagogiji in vraževerju. Vse manj državljanov verjame, da je mogoče z nadarjenostjo, obrtniško odličnostjo in etično doslednostjo karierno napredovati in hkrati izboljševati življenjske razmere v državi. Takšnega nazadovanja ne bo mogoče ustaviti brez odgovora na začetno vprašanje: kdo so moji poklicni in osebni zgledi, koga želim posnemati in kakšen človek hočem biti. In brez odločitve, da hočem tudi sam (p)ostati takšen vzornik. Čeprav samo v svoji redakciji, pisarni ali ordinaciji.
(Nedelo, 3. januar 2016)