Medijska koncentracija v Sloveniji
Eden od pogojev ugotavljanja in preprečevanja medijske koncentracije pa je javna dostopnost podatkov o lastniških deležih v medijih – Predsednik uprave enega od največjih slovenskih medijskih lastnikov mora pogledati v delniško knjigo, da bi znal povedati, kdo je lastnik družbe, ki jo vodi
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Razprava o medijski koncentraciji v Sloveniji se večinoma suče okrog dveh trditev: lastništvo v medijih je enako kateremukoli lastništvu (mediji so za njihove lastnike enaki »tovarnam čevljev«) in koncentracija medijev nima nobenega vpliva na delovanje novinarjev oz. na vsebino medijske ponudbe. Zato želimo najprej poudariti, da je koncentracija lastništva v medijih pomembna. Zakaj? Zato, ker je neposredno povezana z vprašanjem pluralizma javnosti dostopnih mnenj. Predpogoja medijskega pluralizma sta pluralizem lastništva (obstoj različnih in medsebojno neodvisnih ponudnikov medijskih vsebin) in pluralizem mnenjske ponudbe (pluralnost medijskih vsebin). Pluralizem ponudbe pa ni odvisen (oz. pogojen) z dejansko porabo medijskih vsebin.
Če je lastništvo v medijih samo kapitalska naložba, zakaj se pred vsako pomembno prodajo/nakupom deležev največjih slovenskih medijev pojavi toliko različnih razlag o »dejanskih razlogih«, ki vodijo potencialne nove lastnike?
Zgodba o prodaji 25-odstotnega deleža Dela ni nobena izjema. Sredi februarja je Pivovarna Laško (predsednik uprave pivovarne sedi v nadzornem svetu Dela) od prejšnjega lastnika Krekove družbe kupila 24,98-odstotni delež časopisne družbe Delo za 5,8 milijarde tolarjev. Krekova družba, ki je imela četrtinski delež v Delu in tretjinski v TV3 je morala uskladiti svoje lastniške deleže z zahtevami zakona o medijih (rok za usklajevanje je potekel konec oktobra 2002). Odločili so se, da svojo »medijsko lastnino« prodajo: Delo Pivovarni Laško in TV3 hrvaškemu poslovnežu Ivanu Ćaleti. V medijih pa smo lahko prebrali različne interepretacije »dejanskih« razlogov za nakup: da so »Pivovarno Laško k poslu »prisilili« v zameno za obljubljeno dovoljenje za prevzem Uniona«, da »Delo obvladujejo tudi tisti, ki jih ni v delniški knjigi«, da je »Krekova družba vseskozi bila nezaželena lastnica«, »da so Laščani nakup Dela preplačali« oz. da je pri prodaji/nakupu pomembno vlogo odigrala politika.
Preden je Pivovarna Laško kupila četrtinski delež Dela, se je v medijih veliko govorilo o domnevnem prevzemu Dela s strani DZS. V intervjuju za Finance (5. 2. 2003) je predsednik uprave DZS na vprašanje o razlogih nakupa Dela izjavil, da je Delo več kot samo delniška družba, »zato je treba poleg delniškega kapitala pri Delu plačati tudi neke druge vrednote«. Po njegovem mnenju so te »druge vrednote« povezane z »oblikovanjem javnega mnenja«, kar pomeni, da nakup medijev ni »običajen posel«. Lastnik lahko vpliva na mnenjsko profiliranje medija, ki ga ima v svoji lasti (»dolgoročno lahko, kratkoročno težje« pravi Petan), medijsko lastništvo pa lahko ima posledice na medijski pluralizem.
Zgodba o domnevnem DZS-jevem nakupu Dela se s tem ni končala. Predsednik uprave je v istem intervjuju izrecno zatrdil, da se ne zanima več za nakup lastniškega deleža v Delu (»ne, definitivno ne!«). Teden kasneje (11. 2. 2003) je v anketi Gospodarskega vestnika na internetu kar 93 odstotkov anketirancev izjavilo, da mu ne verjame.
Kako elita kontrolira medije?
Za analizo vpliva lastnikov na delovanje medijev ni potrebna nobena teorija zarote.
Ko je nekoč ameriški novinar vprašal Noama Chomskega: »Kako elita kontrolira medije?« je ta odgovoril: »Kako kontrolira General Motors? To ni vprašanje. Eliti ni treba kontrolirati General Motors, saj je njena last.« Predsedniki uprav največjih medijskih korporacij sedijo v upravnih odborih drugih velikih korporacij, ki so obenem njihovi največji oglaševalci.Tako so interesi medijske elite identični interesom ekonomske, finančne in politične elite.
Časopis Guardian je na svoji spletni strani objavil seznam stotih najvplivnejših oseb. Na prvem mestu je Rupert Murdoch največji lastnik in predsednik uprave News Corporation. »Brez svojih časopisov bi bil Murdoch navaden milijarder. Z mediji, ki jih ima v svoji lasti, lahko potrka na vrata britanskega predsednika vlade kadar si to zaželi,« je zapisal Financial Times (2000). Murdoch je svoja osebna politična prepričanja zelo jasno izražal skozi svoje časopise. Po zmagi Margaret Thatcher je na naslovnici svojega visoko nakladnega časopisa Sun zapisal »Zmagali smo!« Ko se je začela predvolilna kampanja, so Blairovi laburisti zagotovili, da bo tokrat Sun na njihovi strani. Nedavno je v enem intervjuju Murdoch opozoril Blaira, da bo na straneh svojih časopisov Suna in Timesa bralcem jasno dal navodilo, da glasujejo proti uključevanju Velike Britanije v skupno evropsko monetarno unijo.
Kdo so ostali vplivneži po Guardianovi raziskavi?
Na drugem mestu je Greg Dyke, generalni direktor BBC, in šele na četrtem predsednik britanske vlade Tony Blair. Med desetimi najbolj vplivnimi so še izvršni direktor BSkyB, predsednik uprave British Telecoma, izvršni direktor WPP druge svetovno največje oglaševalske in marketinške skupine, glavni urednik Associated Newspapers, izvršni direktor AOL Time Warnerja in šele na desetem mestu Bill Gates. Mario Monti, verjetno najbolj vplivni evropski komisar zadolžen za področje konkurence, je tako zasedel šele 23. mesto. Leta 1998 je komisar Monti (takrat v EU zadolžen za vprašanja delovanja notranjega trga) umaknil predlog direktive, ki bi urejala področje medijske koncentracije, ker za njo ni bilo »zadostne (politične) podpore«. Po neuspelem poskusu oblikovanja skupne evropske politike na tem področju je postalo jasno, da razprave o medijski koncentraciji določajo zahteve (in pritiski) medijske industrije in interesi politike.
Medijski pluralizem je po različnih evropskih dokumentih osnova demokracije. Če EU zahteva od vseh bodočih članic EU (Kopenhagenski politični kriteriji), da zagotovijo medijski pluralizem v sosednji Italiji, pa imamo situacijo, ko je medijska in politična moč združena v eni in isti osebi. Februarja letos je italijanski poslanec Marcelo Pacini izjavo Freimuta Duveja predstavnika OEVS za svobodo medijev o koncentraciji medijskega lastništva v Italiji označil kot »radikalno levičarsko« in postavil pod vprašaj njegovo legitimnost, da govori v imenu celotne organizacije. V svojem odgovoru Duve opozarja, da je označevanje drugačnih mnenj kot levih ali desnih nevarno za razpravo o ključnem vprašanju medijske koncentracije – in to je svoboda medijev.
Javna dostopnost podatkov o lastništvu
Eden od pogojev ugotavljanja in preprečevanja medijske koncentracije pa je javna dostopnost podatkov o lastniških deležih v medijih. Če hočete kaj izvedeti o lastniških deležih, poslovnih poročilih, vrednostih delnic podjetjih, ki poslujejo na ameriškem trgu, vse podatke lahko dobite na spletnih straneh Security and Exchange Commission. Pri nas pa je ne glede na določbe zakona o medijih, ki lastnikom nalaga obvezno objavljanje več kot petodstotnih lastniških deležov v Uradnem listu, dejanske podatke o lastnikih (predvsem pa podatke o osebah, ki stojijo za podjetji z eksotičnimi imeni in njihovih povezanih osebah) težko dobiti. Podatki iz sodnega registra pa so zgodba zase. Še bolj zanimivo je, da mora predsednik uprave enega od največjih slovenskih medijskih lastnikov pogledati v delniško knjigo, da bi povedal kdo je lastnik družbe, ki jo vodi. Pri klirinško depotni družbi je za seznam 50 največjih lastnikov posameznega podjetja katerega delnice kotirajo na borzi tako potrebno vložiti pisno zahtevo, plačati vnaprej in pri prevzemu podatkov z osebnim dokumentom potrditi istovetnost prosilca. Za dva lista papirja s seznamom lastnikov, ki jih uradna oseba stiska v eni minuti, je tako potrebno plačati 23.000 slovenskih tolarjev.
Vprašanje medijske koncentracije je predvsem vprašanje omejevanja svobode izražanja in svobode medijev. Medijske lastnike razen finančnega profita zanima tudi politični. Zato so medijski lastniki zelo blizu centrom moči. Berlusconi je uresničil sanje vsakega politika: biti istočasno predsednik uprave (in lastnik) največje medijske korporacije v državi, predsednik uprave (in lastnik) najboljšega nogometnega moštva in predsednik vlade.
(Medijska preža, marec 2003)