Robotke: zelo človeške neženske
Britanski računalniški vizionar Alan Turing je leta 1950 zasnoval poseben preizkus. Predstavljal si je pogovor med človekom in strojem, v katerem človeški udeleženec ne bo več mogel ugotoviti, da se pogovarja z računalnikom. Ko bo prvi računalnik opravil takšen preizkus, se bo začela doba umetne inteligence, je napovedal Turing.
Prva objava: Nedelo, 19. julij 2015
Mladi programer Caleb je zaposlen v podjetju Bluebook, ki upravlja najbolj priljubljen spletni iskalnik. Na njegovem zaslonu se prikaže sporočilo, da ga ustanovitelj podjetja Nathan – skrivnostni in ekscentrični računalniški genij – vabi na obisk skrivnega razvojnega oddelka. Ko helikopter odloži Caleba v gorski divjini, mu Nathan predstavi humanoidnega robota Avo: stroj z ženskim obrazom in telesom, v katerem so naložene vse informacije, ki jih je zbralo omrežje bluebook.
Calebova naloga se zdi preprosta. Ugotoviti mora, ali lahko Ava opravi Turingov preizkus. Vendar ta preizkus ni čisto takšen, kot ga je predvidel Turing. Mladenič ve, da se pogovarja z računalnikom. Racionalno si zna predstavljati, kakšne programske vrstice upravljajo humanoidni stroj. Dobro ve, da Avine kamere in mikrofoni analizirajo njegovo govorico telesa, zaznavajo spremembe v glasu in se pred vsakim odgovorom posvetujejo s celotnim svetovnim spletom. A ga kljub temu začenjajo premagovati čustva, saj je robotka zelo ženstvena.
Režiser Alex Garland se v filmu Ex Machina ni dotaknil samo vprašanja umetne inteligence in načrtov ameriškega Googla, ki na naših spletnih iskanjih, elektronskih pismih in videoposnetkih uri računalniške algoritme. Z robotsko junakinjo Avo se je pridružil dolgi tradiciji filmskih upodobitev ženskih strojev, ki že od prve filmske robotke – Marie iz filma Metropolis (1927) – vznemirjajo avtorje prihodnostne literature.
Filmski humanoidni roboti omogočajo neomejene domišljijske izlete in premisleke o naravi, značaju in identiteti novih inteligentnih oblik, ki ne bodo poznale biološkega spola, smrtnosti in omejitev biološkega telesa. Kljub temu stroji v popularni kulturi skoraj vedno prevzemajo zelo človeške spolne vloge.
Računalnik Hal iz Odiseje 2001 se zdi moškega spola, prav tako android Data iz televizijskih Zvezdnih stez, uničevalni Terminator ali Tars iz nedavnega filmskega spektakla Medzvezdje. Na njihov moški spol ne namigujeta samo fizična podoba in značilno moški glas, ampak tudi dodeljene filmske vloge. Nekateri so močni, drugi se ukvarjajo z znanostjo in so poudarjeno inteligentni. Čustev skoraj nikoli ne pokažejo ali to storijo samo v trenutku slabosti – preden naredijo neracionalno napako, s katero ogrozijo sebe in pogubijo druge. Robotke svoj spol pokažejo s čisto drugačnimi vlogami in lastnostmi. Skoraj brez izjeme so mlade in privlačne, kar izkoriščajo za zapeljevanje ali uničevanje moških (taki sta Maria iz Metropolisa ali terminatorka iz tretjega dela filmske franšize). Včasih so prostitutke in spolne sužnje kot v filmu Iztrebljevalec, drugič idealne žene in gospodinje iz Stepfordskih žensk. Ustvarjalci lanske filmske uspešnice Ona so pokazali, da človeški moški od ženske včasih niti ne pričakujejo telesa, ampak je dovolj že glas, kakršnega ima igralka Scarlett Johansson. Glas virtualne Samanthe, ki zna sočutno prisluhniti ali vroče šepetati besede, ki jih pogrešajo osamljeni moški liki.
»Humanoidni roboti vedno kažejo, kako si predstavljamo ljudi,« je pred dvema letoma za Sobotno prilogo Dela povedal japonski robotik Hiroši Išiguro, ki več let nastopa s svojo robotsko kopijo. Inženirji znajo že zelo natančno posnemati fizične značilnosti človeških čustev: ugotoviti, kdaj naj robotsko oko spusti umetno solzo, ob katerem stavku se spodobi nasmehniti in kdaj privzeti resen obraz, je pojasnil Išiguro.
Ameriška psihologinja Sherry Turkle pa je v knjigi Alone Together ugotovila, da se osamljeni odzivajo celo na zelo preproste in primitivne posnetke človeških čustev, ki so jih posnemali prototipi skrbniških robotov v ameriških domovih za ostarele. Zato so se zelo hitro navezali na robotske sopotnike, čeprav so vedeli, da ni v njih ničesar živega.
Turklova verjame, da zaradi osamljenosti in vse večje odvisnosti od elektronskih zaslonov ne bomo znali več prepoznavati resničnih človeških čustev, ampak bomo zadovoljni z elektronskimi nadomestki. Algoritemski zapeljivki iz One in Ex Machine opozarjata, da ustvarjalci umetne inteligence zelo dobro poznajo psihološke mehanizme, zaradi katerih smo pripravljeni neživim strojem pripisati človeške lastnosti ter jim določiti spolne in kulturne vloge, s katerimi smo odraščali. Zato lahko razvijalci prihodnjih inteligentnih strojev precej dobro uganejo, kakšna bi morala biti »idealna ženska«, s katero bodo nagovarjali moške želje in predstave, ki se v zadnjih tisočletjih skoraj niso spremenile. Predstave, v katerih ženske še vedno veljajo za neko neznano, tujo in nepredvidljivo življenjsko obliko. Živo ali umetno delo moškega stvaritelja.