Slepa vera v pozitivne učinke novih tehnologij

Na nočnem avtobusu, ki povezuje egiptovsko rdečemorsko letovišče Hurgado s Sueškim prekopom, so iz zvočnikov hrumeli zvoki akcijskega filma. Veter, ki so ga prepuščala slabo zatesnjena okna, je na speče glave potresal zrnca drobnega peska in potnike opominjal na hlad puščavskih noči. Notranjost je razsvetljevala migetajoča slika starega televizorja, nameščenega nad voznikovim sedežem, med sedeži pa so se kresničkasto prižigali zasloni mobilnih telefonov.

Egipčanski mobilniki so med dolgo vožnjo opravljali zelo različne naloge. Avtobusni sprevodnik ga je med nočnim pregledovanjem vozovnic uporabljal kot zasilno žepno svetilko. Med postankom za večerno molitev so si verniki na najbolj glasni napravi predvajali posneto molitev, ki je zasilno nadomestila petje minaretnega mujezina. Mladeniča sta na malem zaslončku ogledovala najbolj zanimive akcije preteklih nogometnih tekem in vmes prebirala kratka sporočila, ki so prekinjala nogometne posnetke. Moške in ženske potnike pa so nenehno dramile glasne melodije najrazličnejših glasbenih žanrov, ki so napovedovale nov telefonski klic.

Vlaki, avtobusi in taksiji že tradicionalno veljajo za priljubljena opazovališča novih tehnoloških trendov, zato jih avtorji tehnoloških reportaž in drugi poklicni napovedovalci prihodnosti radi uporabljamo v svojih besedilih. Med opazovanjem zakritih egiptovskih žensk, ki so na avtobusih in vlakih klepetale po svojih mobilnikih, sem zato večkrat pomislil, kako sem na londonski podzemni železnici pred več kot sedmimi leti opazil starejšo gospo, ki je suvereno uporabljala Applov glasbeni predvajalnik ipod. Spomnil sem se, da sem takrat verjetno prvič pomislil, da je Stevu Jobsu uspelo preseči meje med osebnim računalnikom in zabavno elektroniko, ki so ovirale razvoj novih komunikacijskih naprav, kakršna sta današnja iphone in ipad. Podobne prebliske sem doživljal tudi na vlaku, ki prebivalce in obiskovalce San Francisca pelje v smeri silicijeve doline in univerzitetnega kampusa univerze Stanford, saj so sopotniki uporabljali medije, spletna družabna omrežja in nove tehnološke napravice na načine, ki se bodo na drugih koncih sveta morda prijeli šele čez nekaj let.

Vendar »mobilne« Egipčanke niso le obujale starih spominov, temveč so me opomnile tudi na številne knjige, članke in konferenčna predavanja, v katerih so avtorji zadnjih nekaj let napovedovali revolucionarne spremembe, ki jih bodo informacijske in komunikacijske tehnologije prinesle v dežele »tretjega sveta«. Številni predstavniki nevladnih organizacij in Združenih narodov so prepričani, da mobilniki zmanjšujejo nadzor družin nad ženskami v islamskem svetu, kar jim omogoča več stikov z vrstnicami in spletanje družbenih vezi, ki prej niso bile mogoče. Pobudniki programa mwoman, ki ga podpira mednarodno združenje operaterjev mobilne telefonije GSMA in fundacija Cherie Blair (soproge nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira), verjamejo, da lahko razdeljevanje mobilnikov med revnejše ženske izboljša njihove možnosti zaposlitve in izobraževanja. Poleg tega mobilna telefonija omogoča tudi uvajanje učinkovitih sistemov mobilnega bančništva, ki bi lahko ženskam pomagal pri finančnem osamosvajanju, ker elektronsko bančno okence v nasprotju s fizičnim ni odprto samo za moške komintente.

Ali egipčanske mobiopazovanke potrjujejo njihove optimistične napovedi? Ne nujno. Zahodni obiskovalec, ki v naključnih ženskih uporabnicah mobilne telefonije prepoznava znanilce prihajajoče emancipacije, ne more vedeti, kako svobodna je v resnici njihova uporaba mobilnikov. Novinarka revije Scientific American Robin Lloyd je pred slabim mesecem dni opozorila, da večina dobronamernih tehno-družbenih pobud ne doseže pričakovanih rezultatov, ker njihovi izvajalci zanemarijo kulturne in družbene okoliščine, v katerih živijo ženske, ki naj bi jih odrešile nove tehnologije. Lloydova je zapisala, da veliko telefonov, ki so jih med ženske razdelili v okviru programa mwoman, konča v rokah njihovih soprogov ali najstarejših sinov. Možje pogosto uporabljajo mobilnike kot orodje nadzora, saj jih posodijo ženam samo takrat, kadar morajo same na pot – da jih lahko v vsakem trenutku pokličejo. V nekaterih indijskih vaških skupnostih o rabi mobilnikov odločajo vaške starešine; odobrijo jih samo poročenim ženskam. Številne omejitve pa poznajo tudi turške družine v Nemčiji, kjer morajo dekleta skrivati svoje telefone pred očeti in brati, ki pregledujejo izpiske opravljenih klicev in prebirajo kratka sporočila, je pred nekaj dnevi poročal tednik Spiegel.

Pričakovanja, da bodo komunikacijske tehnologije izboljšale življenjske razmere žensk, povečale enakopravnost med spoloma ter zmanjšale razlike med moškimi in ženskimi pravicami, se zato v praksi večinoma ne uresničijo, je sklenila Lloydova.

Podobno kritični so bili tudi avtorji zbirke esejev o tehnologiji in revščini, ki jih je nedavno objavila ameriška revija Boston Review. Strinjali so se, da revščine, družbene neenakosti, diskriminacije žensk in nepismenosti ni mogoče rešiti z razdeljevanjem mobilnikov, poceni prenosniki, polaganjem internetne infrastrukture in gradnjo brezžičnih omrežij, kar so nekritično obljubljali nekateri vplivni ameriški oznanjevalci digitalne revolucije in informacijske družbe (Thomas Friedman, Howard Rheingold, Nicholas Negroponte …). Nasprotno. Veliki tehno-družbeni poskusi, nad katerimi so se navduševali predstavniki politike, medijev in nadnacionalnih korporacij (gradnja e-vasi v Indiji, uvajanje mikrokreditov, s katerimi so se nevajeni uporabniki nenadzorovano zadolževali …), so povzročili več škode kot koristi, saj so njihovi odmevni neuspehi preglasili morebitne koristne izkušnje, ki so jih pridobili njihovi izvajalci, in za več let preložili druge, manj »imenitne« infrastrukturne, izobraževalne in socialne pobude.

Slepa vera v pozitivne učinke novih tehnologij ni značilna le za ambiciozne razvojne stratege, ki želijo s tehnološkimi preboji elegantno preskočiti težave nerazvitih delov sveta. Prepoznati jo je bilo mogoče v številnih malih in velikih novicah, ki so zaznamovale časopisne naslovnice in udarne televizijske termine v preteklem letu: prepričanju, da bodo odzivi globalne spletne javnosti na facebooku in twitterju ob januarskem potresu na Haitiju spremenili delovanje človekoljubnih organizacij. Napovedih, da bodo interni diplomatski dopisi in zaupni dokumenti o vojni v Iraku, ki jih je razkrila spletna skupnost wikileaks, končali nekaj nesmiselnih vojn in prinesli svet, ki mu ne bodo več vladale skrivnosti. Upanju, da bodo elektronske tablice rešile časopise in z njimi novinarski poklic. Pa tudi pričakovanju, da bo prehod na digitalno televizijsko oddajanje prinesel več televizijskih programov, mnenjskega pluralizma in boljše delovanje demokracije.

Razlogi, zakaj se take poenostavljene napovedi ne morejo uresničiti, so zelo podobni tistim, zaradi katerih mobilni telefoni in druge tehnološke pridobitve enaindvajsetega stoletja same po sebi ne morejo spremeniti neprijaznih družbenih in kulturnih razmer, v katerih še vedno živi velik del prebivalk tega planeta. Ko je nemškega filozofa Walterja Benjamina pred več kot osemdesetimi leti pretresla zelo učinkovita uporaba letal in novih dizelskih motorjev (v tankih) za vojno uničevanje, je zapisal misel, ki jo je pozneje povzel tudi eden najbolj znanih teoretikov omrežne družbe Manuel Castells – da so človeške tehnologije predvsem ojačevalke prastare človeške narave in stopnjevalke družbenih razmerij, ki obstajajo. Zato tudi nove informacijske in komunikacijske tehnologije ne morejo rešiti družbe, ampak lahko kvečjemu razgalijo in pospešijo družbene procese, v katerih jih uporabljamo.

Ta ugotovitev ni le akademska. Kaj zares vidim, ko na avtobusu opazujem zakrito Egipčanko, kako se pogovarja po mobilnem telefonu? Novo svobodo, ki jo je prinesla tehnologija, ali moža, ki jo lahko zdaj nadzoruje tudi, kadar je na poti? In na kaj naj bom pozoren pri mobilnem poslovnežu na kalifornijskem vlaku – na njegovo podjetno učinkovitost ali namig, da mu pogodba o zaposlitvi prepoveduje izklop mobilnih naprav, ki jih uporablja med vožnjo? S takimi vpraševanji se pravo raziskovanje družbenih vplivov tehnologij šele začne.

(Sobotna priloga Dela, 8. januar 2011, fotografija LJK)