Slovenska glasba brez Slovenije

Pred mano je bilo dvesto milj ravne prerijske ameriške ceste, za mano dobrih sto. Na radiu sem lahko izbiral samo med radikalno konzervativnimi pridigarji in postajami, ki so predvajale country, zato sem nastavil glasbo. Po kaki uri vožnje sem začel prvič pozorno poslušati besedila, kar je postalo moje najljubše razvedrilo na prihodnjih cestnih popotovanjih po ZDA.

Moje predstave o tej najbolj značilni beloameriški glasbeni zvrsti so bile precej stereotipne. Cenil sem Johnnyja Casha in nekatere druge ameriške klasike, ki so v komadih uporabljali ritem konjskega galopa. Ostala produkcija se mi je zdela podobna nekakšni ameriški različici naše narodnozabavne glasbe: opevanju idealiziranega življenja na podeželju, hrepenenju po kmečkih lepoticah, pitju piva in seksi traktorju John Deere. Na evropske radijske postaje se je včasih prebil kak najstniški glasbeni fenomen, country so gostile kvečjemu specializirane radijske oddaje ali internetni kanali, kjer so predvajali največje uspešnice zadnjega leta.

Čeprav so v ZDA zelo priljubljeni izvajalci, ki country redčijo s popularno glasbo, je bilo na ameriških countryjevskih postajah le malo njihove vedrine. Glasbeniki so potrjevali staro glasbeno šalo, kaj dobimo, če nazaj zavrtimo countryjevsko popevko. Ne satanskih sporočil kot pri rocku, ampak ženo, kmetijo, tovornjak in vse drugo, kar smo izgubili v pesmi. Avtorji so opisovali težak delavski vsakdan in tri naporne službe, ki jih je treba opravljati, da bi sinu kupili novo rokavico za bejzbol ali par čevljev. Trepetali so pred policistom, ki bi v njihovem tovornjaku našel doma pridelana mamila, ker bi zaradi tretje zaporne kazni ostali zaprti dvajset let. Ko so se vračali iz ameriških vojn v Iraku in Afganistanu, so jih žene zapustile in otroci pozabili.

V kabini tovornjaka so se med nočno vožnjo kotalile prazne plastenke gatoradea – brezalkoholne pijače, ki jo je v resnici mogoče kupiti na vseh ameriških bencinskih črpalkah. V skladbah niso nastopale samo južnjaške lepotice in kmečka dekleta, ampak tudi priseljenke z daljne vzhodne Evrope, ki jih ubogi kavboj ni znal nagovoriti – zaradi jezika in njihove večne žalobnosti. Kmetije niso pokopali spori med sosedi, ampak pohlepne banke, trgovski megacentri in patentni pravniki korporacije Monsanto. Tudi pivske, ljubezenske in zabavljaške pesmi so imele v sebi vsaj nekaj verzov grenkobe ali aktualne družbene refleksije. Umeščene so bile v realne vsakdanjike ruralne bele Amerike in življenje njenih prebivalcev.

Za našo narodnozabavno glasbo in večino popularne glasbe to ne velja. V slovenski glasbi prevladujejo zabave v različnih žanrskih preoblekah, simbolizem in hrepenenjska ljubezenska izpovednost. Poslušalec narodnozabavnih pesmi ne more spoznati realnega življenja na slovenskem podeželju, saj jim harmonikarji z večno primrznjenimi nasmeški posredujejo le dobro voljo in idealizirane podobe, ki nikoli niso obstajale. Zato si lahko predstavljamo kvečjemu ljubeče pesmi o starem avtomobilu, skoraj nemogoče pa je od priljubljene narodnozabavne skupine pričakovati pesem o alkoholizmu ali kmetu, ki je po suši pozabil oddati prošnjo za kmetijske subvencije in bo zaradi slabega kredita izgubil posestvo.

Od resničnega življenja se je odmaknila tudi popularna glasba. Zgodnji Andrej Šifrer je znal pisati o slovenskem vsakdanjiku – in to prav v zvokih countryja. To je včasih uspevalo Hazardom, Janezu Benčini-Benču, pankerjem, Lačnim Franzom ter nekaterim drugim ustvarjalcem v sedemdesetih in osemdesetih letih. Takšni sta bila Leva scena, s katero je Ali En razburil devetdeseta, in Smolarjeve študentske prigode. Pozneje je bilo takšnih poskusov vse manj. Z opisi sedanje urbane Slovenije se trudijo samo še redki kantavtorji, angažirani glasbeniki in reperji. V zabavni glasbi je družbeno-opisen presežek že Plestenjakova Ona sanja o Ljubljani, med narodnozabavnimi skupinami pa vsaj rahlo kritične teme niso zanimale niti načeloma intelektualnejših Avsenikov. Ostale so ujete v ljudski glasbi.

Med vožnjo sem se spraševal, zakaj takšne razlike in zakaj se mi zdijo pomembne. Morda zato, ker je bila glasba vedno nekakšen ventil, ki je ljudem pomagal izreči stvari, ki jih okolica v drugačni obliki ne bi sprejela. Brez takšnega ventila se za umetnimi nasmeški in zapovedano vedrino kopičijo zatajevana čustva in travme, ki jih spoznamo šele, kadar izbruhnejo. Samotna ameriška puščavska mesteca, tovornjakarska počivališča in revna bela predmestja so me včasih malce strašila – verjetno so bili krivi filmi -, a so se mi zdeli njihovi prebivalci po številnih miljah countryja skoraj domači. Precej bolj kot vaščani malih slovenskih vasic, čeprav sem odraščal na podeželju. Tudi zato, ker jih nikoli nisem mogel spoznati z glasbo, ki jih je uporabila za motiv in izbrala za ciljno občinstvo.