Strokovnjaki trdijo …

Novinarsko pisanje o znanosti je zelo preprosto opravilo, je zapisal gostujoči kolumnist Guardiana Martin Robbins. V neki znanstveni reviji ali sporočilu za javnost izveste, da so raziskovalci napovedali pomembno znanstveno odkritje, ki obljublja rešitev velikega svetovnega problema ali uspešno zdravljenje hude bolezni. Na googlu in wikipedii se hitro poučite o področju in izberete najbolj udarne citate, ki so jih raziskovalci povedali o svojem odkritju. Nato poiščete še nekaj kritikov – konkurenčnih znanstvenikov in predstavnikov civilnodružbenih skupin –, s katerimi pokažete, da je odkritje sprožilo vročo javno razpravo, in hkrati ustvarite občutek novinarske objektivnosti.

V prispevku morate dosledno uporabljati besedne zveze kot »strokovna javnost je prepričana« (nekje ste prebrali) in »strokovnjaki trdijo« (nekdo vam je povedal), da ne bi bralci pomislili, da jim podtikate svoje nestrokovno novinarsko mnenje. Za vsak primer se izogibajte preveč natančnemu navajanju virov, ker bi jih lahko kdo preveril in ugotovil, da nasprotujejo trditvi, ki ste jo zapisali v naslovu prispevka. Zaključek članka naj bo odprt, saj bo šele prihodnost povedala, ali je bilo opisano znanstveno odkritje res tako pomembno. Čez kak teden pa lahko celoten postopek ponovite, čeprav pišete o popolnoma nasprotnem znanstvenem dognanju, saj kot novinar zgolj poročate o dogajanju v svetu znanosti. Le zaporedje sogovornikov in argumentov morate ustrezno prilagoditi.

Robbinsov ironični zapis o znanstvenem novinarstvu dobro povzame način novinarskega dela v dobi »reciklatorskega novinarstva« (churnalisma), o katerem piše britanski novinar Nick Davies v svoji knjigi Flat Earth News. Davies je skupaj z raziskovalci univerze v Cardiffu ugotovil, da je bilo kar 60 odstotkov analiziranih notranjepolitičnih prispevkov iz kakovostnih britanskih dnevnikov (Timesa, Guardiana, Independenta, Daily Telegrapha in Daily Maila) sestavljenih iz agencijskega ali propagandnega gradiva (PR). Dodatna petina se je napajala iz enakih virov, a so jih novinarji razširili s komentarji in mnenji, le 12 odstotkov zgodb pa so raziskovalci pripisali samostojnemu novinarskemu delu. Poleg tega je analiza pokazala, da so avtorji v samo enem odstotku primerov jasno navajali vire informacij, saj so se večinoma sklicevali na zdravorazumske ideje (»kot vemo«), neimenovane sogovornike (»kot pravijo nekateri«) in nedoločljive znanstvene raziskave ali študije (»strokovnjaki ugotavljajo«).

Davies je v knjigi večkrat poudaril, da za razmah reciklatorstva niso krivi le novinarji sami, ampak tudi razmere, v katerih morajo opravljati svoj poklic. Ker so se v zadnjih letih izjemno povečali časovni in finančni pritiski na novinarje, njihovo poročanje pogosto temelji na nekritičnem, časovno in cenovno »optimaliziranem« povzemanju ekonomskih in političnih propagandnih sporočil. Preverjanja virov, preiskovalnega dela, natančnosti in skrbi za verodostojnost zapisanih informacij si skoraj ne morejo več privoščiti, saj omenjene osnove novinarskega dela za številne medijske lastnike pomenijo le nepotreben strošek. Zato so postali mediji lahke tarče dobro organiziranih interesnih skupin – predstavnikov za stike z javnostjo, lobistov, mojstrov spina in drugih poklicnih informatorjev –, ki reciklatorstvo izrabljajo za uveljavljanje lastnih interesov in oblikovanje javnega mnenja.

Daviesove ugotovitve ne veljajo le za novinarsko poročanje o notranji politiki, gospodarstvu in življenjskih slogih. Britanski okoljski aktivist George Monbiot je v svoji knjigi Vroče opozoril na mogočno »industrijo zanikanja«, ki sistematično širi dvome o teoriji o pregrevanju planeta. Ko je med zbiranjem gradiva za knjigo preverjal argumente klimatskih skeptikov, ki so jih povzemali britanski mediji in komentatorji, je ugotovil, da imajo številni skeptični strokovnjaki, inštituti in (navidezno) civilnodružbene skupine enake sponzorje: naftno, avtomobilsko in energetsko industrijo, ki se boji morebitnih sprememb in izgube prihodkov. Hkrati pa je spoznal, da se ne more nekritično zanesti niti na drugo stran: zagovornike teorije o globalnem segrevanju.

Prodajanje »zelenih« tehnologij in rešitev namreč postaja zelo velik posel, zato lahko širjenje strahu pred klimatsko katastrofo prinese številne nove poslovne priložnosti – ne le za ponudnike, temveč tudi za medije, ki poskušajo z obširnim pisanjem o okoljski problematiki pritegniti zelene oglaševalce. Politiki so ugotovili, da lahko z zelenimi pobudami pridobijo glasove strankarsko neopredeljenih volivcev, ustvarjajo vtis okoljske ozaveščenosti ali jih celo zlorabljajo za uvajanje škodljivih politik (netransparentnega subvencioniranja zelenih tehnologij, povečanega družbenega nadzora …). V novicah o najrazličnejših peticijah in doseganju domnevnega znanstvenega konsenza, kaj se dogaja (ali se ne dogaja) z okoljem, pa nikoli ne izvemo, kdo so podpisniki, kakšne so njihove reference in kakšno je bilo vprašanje, do katerega so se znanstveniki opredeljevali. Navajanje znanstvenih raziskav in ugotovitev skoraj nikoli ni namenjeno iskanju »objektivne resnice«, ampak jih obe strani selektivno izbirata za učinkovitejše prodajanje svojih stališč in interesov. Zato novinarji zlepa ne morejo vedeti, komu lahko zaupajo, je priznal Monbiot. Tudi če so si pripravljeni vzeti čas za poglobljeno poročanje o okoljskih in drugih znanstvenih temah.

Vendar tudi (okoljska) znanost ni le nedolžna žrtev, s katero brezvestno manipulirajo površni mediji, kratkomiselni politiki, zaslepljeni okoljski aktivisti, pokvarjena ogljična industrija in pohlepni prodajalci zelenih tehnologij. Raziskovalci se morajo povsod po svetu boriti za vse skromnejša raziskovalna sredstva, zato so odvisni od projektov, ki jih razpisujejo države (podpora politikam in strategijam) ali naročajo zasebna podjetja (uporabne raziskave). Njihovi delodajalci – fakultete in inštituti – se morajo prilagajati tržnim raziskovalnim zahtevam, kar vpliva na vsebine študijskih programov, izbiro raziskovalnih projektov in tudi same rezultate raziskav, na kar opozarjajo kritični opazovalci raziskovalne sfere (denimo Marcia Agnell v knjigi Resnica o farmacevtskih podjetjih). Od tržne in ideološke primernosti raziskav pa so zelo odvisne tudi objave v strokovnih revijah, ki jih raziskovalci potrebujejo za habilitacije, gostovanja na konferencah in prijave na nove projekte.

Ti časovni, finančni, karierni in statusni pritiski imajo na znanstvenike zelo podoben vpliv, kot ga ima reciklatorstvo na novinarje, ki pišejo o njihovem delu. Množična proizvodnja znanstvenih besedil, ki nastajajo predvsem zaradi lova na akademske točke, raziskovalce sili v površno prebiranje in citiranje raziskovalnih povzetkov, saj se nimajo časa poglobiti v podatke, izračune in raziskovalne metode. Zaradi ozke specializacije imajo le redki znanstveniki širši pregled nad svojim raziskovalnim področjem, a tudi oni ne zmorejo slediti razvoju v sorodnih disciplinah ali razmišljati o prepletenosti raziskovalnega dela s konkretnimi družbenimi, političnimi in gospodarskimi okoliščinami, v katerih delujejo. Tekma za strokovne objave spodbuja avtorje in založnike v napovedovanje preveč optimističnih rezultatov raziskav, ki jih pridobljeni podatki ali uporabljena metodologija ne potrjujejo. V skrajnih primerih pa znanstveniki zaradi zasebnih interesov ali »plemenitih laži« celo zavestno manipulirajo s podatki, kar je lani razkril hekerski vdor v računalnike podnebne raziskovalne enote na univerzi East Anglia, saj je elektronsko dopisovanje njihovih raziskovalcev nakazalo, da so namenoma pretiravali z napovedmi globalnega segrevanja.

Opozarjanje, da so novinarji pogosto površni in da znanost nima dokončnih odgovorov na velike okoljske in družbene zadrege, je sicer koristno, vendar lahko tudi podpihuje ciničen odnos do medijev in znanosti ter zakrije nekatera pomembna vprašanja, povezana z novinarskim in znanstvenim delom v sodobnih družbah. Pisanje o znanosti ni nikoli ideološko nevtralno, saj vera v znanstveni napredek močno zaznamuje naš pogled na sedanjost in vpliva na to, kakšne družbene spremembe bomo podprli ali zahtevali v prihodnosti. Prav tako ni nevtralno raziskovalno delo, saj je uporaba znanstvenih odkritij zelo odvisna od tega, kdo je plačal njihov razvoj in v kakšnih okoliščinah so nastala. Še zlasti pa nista nevtralna znanstveno in novinarsko reciklatorstvo, ki poglabljata prepade med mediji, znanostjo in javnostjo ter jim onemogočata oblikovanje morebitnega skupnega cilja – zahteve po znanstvenem in družbenem napredku, s katerim bi pridobili vsi.

(Sobotna priloga Dela, 16. oktober 2010)