Ta teden se je v Dubaju zaključila letošnja svetovna konferenca o telekomunikacijah, ki jo je pripravila Mednarodna zveza za telekomunikacije (ITU). Na njej so predstavniki članic OZN na zaprtih sestankih razpravljali o novih telekomunikacijskih pravilih, sprejeli standard za pregledovanje internetnega prometa (tehnologijo DPI) in pokazali, da se obdobje odprtega interneta verjetno končuje.

Stari internet, ki je pred desetletji navdihoval tehnološke utopiste, je v zadnjem desetletju pridobil številne nasprotnike, je prepričan Timothy Karr, aktivist in organizator koalicije za svobodo interneta pri ameriški organizaciji Free Press (nastopil je na mednarodni konferenci o medijskih reformah, ki jo je organiziral Mirovni inštitut). Telekomunikacijski operaterji hočejo nadzirati in omejevati promet, ki se pretaka po njihovi infrastrukturi. Podobne želje imajo številne vlade, ki uvajajo sisteme za cenzuro interneta, tihi zagovorniki zaprtega interneta so tudi medijska podjetja, ki v tehnologiji vidijo glavnega krivca za sedanjo krizo.

Ker ima odprti internet vse manj vplivnih prijateljev, bo za njegovo ohranitev najbolj pomembna javnost: organizirane skupine uporabnikov, ki bodo od politikov, internetnih podjetij in telekomunikacijskih operaterjev zahtevale spoštovanje njihove pravice do svobodnega izražanja in povezovanja. Vprašanje pa je, ali lahko pri tem računajo na podporo medijev in novinarjev, ki boja za internetne svoboščine še niso prepoznali za svojega, je bil kritičen Karr.

Kakšen bi moral biti odprt in svoboden internet?

Opredelitev odprtega in svobodnega interneta smo poskusili povzeti v deklaraciji o internetnih svoboščinah, ki jo je doslej podpisalo že več kot 1500 organizacij, podjetij in vplivnih posameznikov. V njej smo zapisali, da na internetu ne sme biti cenzure in da ima vsak državljan pravico do univerzalnega dostopa do hitrega širokopasovnega omrežja po sprejemljivi ceni, ki si jo lahko privošči. Telekomunikacijsko omrežje mora biti odprto in nediskriminatorno, treba je spoštovati pravico do inovacij in uporabnikom dovoliti, da sami nadzorujejo svoje vsebine – kaj objavijo, kaj hočejo zbrisati in kakšne zasebnostne nastavitve bodo uporabili. Te svoboščine so se še pred desetimi leti zdele samoumevne. Zdaj niso več.

Kaj se je spremenilo?

Med hladno vojno je bilo v ZDA veliko strahu pred sovjetskim jedrskim napadom. Na obrambnem ministrstvu so začeli razmišljati o novem, decentraliziranem telekomunikacijskem omrežju, ki bi preživelo jedrsko eksplozijo. Iz te pobude je nastal internet, ki bil precej drugačen od tedanjega telegrafa in telefona. Novo omrežje ni spoštovalo političnih in geografskih omejitev. Ni imelo središča, ampak se je vsa komunikacija dogajala na obrobju – med uporabniki, ki so se povezovali vanj.

Ta decentraliziranost je začela nepričakovano preraščati v močno družbeno in politično idejo, ki je zamajala stara razmerja moči. Države, telekomunikacijski operaterji in množični mediji nenadoma niso bili več edini informacijski vratarji. Velike korporacije niso bile pozorne na prihajajočo generacijo internetnih podjetnikov, ki so skoraj brez zagonskega kapitala in velikih razvojnih proračunov ustvarili storitve, ki so pridobile na milijone uporabnikov po vsem svetu. Nedemokratične režime, ki so nadzorovali tradicionalne medije, pa so presenetili državljanski in družbeni mediji, ki so učinkovito razbijali cenzuro in povezovali demokratična gibanja. Takšna izguba nadzora nad komunikacijami ni ustrezala nekdanjim elitam, zato so se že zgodaj pojavile prve pobude, da je treba internet nadzorovati.

Jih niso preglasile politike informacijske družbe, ki so se iz ZDA razširile v Evropo in naprej po svetu? Internet je pomenil napredek, globalizacijo, gospodarsko rast in delovna mesta. Države so spodbujale internetno ekonomijo z davčnimi olajšavami, internetnih podjetij niso regulirale, izgradnja širokopasovne telekomunikacijske infrastrukture je bila zapisana v nacionalne razvojne strategije …

Takšna politika je prevladovala v devetdesetih letih in do sredine prejšnjega desetletja, zato želje po nadzoru interneta vsaj na zahodu niso imele večje podpore – razen med glasbenimi založniki in filmskimi studii, ki so se pritoževali zaradi izmenjevanja datotek. Vendar so se v zadnjih letih bistveno spremenile telekomunikacijska ekonomika in politične razmere. Telekomunikacijskim operaterjem je spodbujanje širokopasovnega dostopa sprva koristilo, ker so kljub izgubam prihodkov iz stacionarne telefonije hitro pridobivali uporabnike mobilne telefonije in interneta. Ko se je število uporabnikov ustalilo, pa so morali iskati nove vire prihodkov, predvsem na področju vsebin in storitev.

Ko so začeli ponujati plačljive filme, pa je tudi njih zmotilo piratstvo?

Ne samo piratstvo, tudi legalni internetni ponudniki glasbe, filmov in spletnih aplikacij: Apple, Amazon, Netfix, Spotify, Youtube … Spletni video je zelo obremenil internetna omrežja, saj po nekaterih izračunih predstavlja veliko večino vseh prenesenih podatkov. Operaterji trdijo, da so morali v nadgradnje omrežij vložiti na milijarde dolarjev, zato morajo nekako povrniti naložbe. Lobisti telekomunikacijskih operaterjev menijo, da bi morala internetna podjetja plačevati posebno tarifo za uporabo njihovega omrežja, ali zatrjujejo, da imajo lastniki omrežja pravico odločati, kaj se pretaka po njihovi infrastrukturi – tudi če to pomeni blokiranje konkurenčnih vsebin ali storitev. Pri ameriškem telekomunikacijskem velikanu Verizonu so celo zapisali, da imajo operaterji vlogo internetnih urednikov, njihove pravice pa ščiti prvi člen ameriške ustave, ki državljanom med drugim zagotavlja svobodo izražanja.

Telekomunikacijsko podjetje trdi, da je nadzor internetnega prometa njegova ustavna pravica. Ali kdo dejansko prisluhne takšnemu argumentu?

Če iščete razloge za nadzor interneta, prisluhnete tudi takšnemu argumentu (nasmešek). Vedeti morate, da so operaterji le prvi člen protiinternetne koalicije. Njihovi poslovni interesi so se prepletli tudi z željami založnikov po strožjem varovanju intelektualne lastnine, strahom pred terorizmom in potrebo politike po nadzoru alternativnih družbenih gibanj, kakršno je bilo Zavzemimo Wall Street ali severnoafriške vstaje. Če seštejemo vse te dejavnike, ni težko razumeti, zakaj je med internetno javnostjo toliko nelagodja zaradi dogajanja v Dubaju – ker o internetu za zaprtimi vrati odločajo ljudje, ki zagovarjajo večji nadzor.

Tem predlogom nasprotujeta evropska in ameriška delegacija, ki so se ji pridružili tudi predstavniki Googla – pobudnika velike kampanje za svobodo interneta. Vendar jim kritiki očitajo, da se za obrambo internetnih svoboščin v resnici skrivajo njihovi poslovni in geopolitični interesi. Večina internetnih podjetij je ameriških, poslovni model Googla temelji na odprtem internetu …

Takšne kritike so utemeljene, vendar je državna sekretarka Hillary Clinton v zadnjih letih večkrat poudarila, da podpira internetno svobodo in pravico do povezovanja. Stališče zunanjega ministrstva je za nas pomembno, saj je njegovo sporočilo pozitivno – v nasprotju z uradnimi stališči nekaterih držav, ki zahtevajo zaprte, nadzorovane nacionalne internete.

Kritik ameriške internetne zunanje politike Jevgenij Morozov je prepričan, da Clintonova z zagovarjanjem internetne svobode povzroča več škode kot koristi, saj ga prikazuje kot ameriško orožje za širjenje ameriške demokracije, kar še krepi protiameriške režime in njihove želje po nadzoru interneta.

S tem argumentom se težko strinjam, saj zelo dvomim, da lahko internet danes še komu prikažete kot nekaj izključno ameriškega. Vendar ima Morozov tudi nekaj tehtnejših pomislekov. Če bo hotelo ameriško podjetje poslovati na Kitajskem, v Egiptu ali kaki drugi državi z nedemokratičnim režimom, mu načelni zagovori odprtega interneta ne bodo prav dosti pomagali, saj bo moral spoštovati nacionalne predpise – denimo izvajati filtriranje prometa in cenzuro – ali se odreči trgu. Utemeljena je tudi njegova kritika dvolične ameriške politike do interneta, saj v mednarodnih odnosih zagovarjamo odprtost interneta, doma pa smo že večkrat grobo kršili internetne svoboščine. Dovolj je samo pogledati pooblastila tajnim službam, ki jih je po enajstem septembru uvedel Patriot Act, vsebino protipiratskih zakonov Sopa in Pipa, bojkot skupnosti wikileaks ali preganjanje tistih, ki so opozarjali na nepravilno delovanje državnih ustanov in korporacij.

Vas je Google povabil, da se pridružite njihovi kampanji za ohranitev odprtega interneta? Je njihovo prizadevanje združljivo z vašo pobudo za osvoboditev interneta?

Ko se odločamo, pri kateri koaliciji bomo sodelovali, smo zelo pozorni, ali je pobuda skladna z našimi načeli. Z Googlom smo sodelovali pri sestavljanju deklaracije internetnih svoboščin, zelo kritični pa smo do njihovega zavračanja nevtralnosti interneta, ki je ena naših najpomembnejših zahtev. Pri takšnih sodelovanjih smo zelo previdni, saj velika podjetja svoje interese pogosto uveljavljajo ob pomoči sponzoriranih civilnodružbenih skupin. Zato ne sprejemamo denarja od države ali korporacij, ampak gradimo svoje omrežje članov in podpornikov, ki je že preseglo pol milijona. Tako želimo ohraniti neodvisnost in se izogniti vdoru korporativnih interesov v civilnodružbeno sfero.

Vaša organizacija se imenuje Free Press, večina vaših kampanj pa je povezanih s telekomunikacijami, upravljanjem interneta, internetno nevtralnostjo in svoboščinami. To niso ravno običajna medijska vprašanja. Zakaj tako močan poudarek na telekomunikacijah?

Znani ameriški novinar Abbott Joseph Liebling je nekoč zapisal, da svoboda tiska zares velja samo za tistega, ki lahko ustanovi ali kupi časopis. Pri Free Pressu verjamemo, da je internet spremenil stara razmerja moči, saj lahko danes načeloma vsak postane novinar in medijski lastnik – kupi računalnik, kamero in pametni mobilnik, najame internetno povezavo in ustvari spletni medij, ki doseže na tisoče gledalcev. To pa je mogoče le na odprtem in svobodnem internetu, zato je prizadevanje za takšen internet neločljivo povezano z bojem za svobodo izražanja.

Ki ni omejena samo na medijska podjetja in poklicne novinarje?

Če s koščkom oglja napišete sporočilo na zid, ga objavite v časopisu ali zapišete na facebooku prek optične podatkovne povezave, ste uveljavili svojo pravico do svobode izražanja. Ta svoboda nikoli ni bila omejena samo na medijska podjetja in poklicne novinarje. Ko so avtorji naše ustave pisali o svobodi tiska, niso mislili na potiskan papir in časopisne hiše, ampak so verjeli, da je svobodno izražanje in izmenjava idej temeljni pogoj za delovanje demokratične družbe. Mediji so dobili posebne pravice in ustavno zaščito zato, da bi lahko delovali v interesu demokracije, vendar to zgodovinsko podrobnost njihovi lastniki pogosto pozabijo. Radi bi ohranili poseben status in pravice, če jih opomnimo na demokratično vlogo, pa pogosto slišimo, da so mediji zgolj zasebna komercialna podjetja, ki morajo skrbeti za interese delničarjev.

So mediji zato podpirali strogo protipiratsko zakonodajo? Ker so upali, da bodo na zaprtem internetu laže povečali prihodke od avtorskih vsebin?

Številni tradicionalni mediji v internetu še vedno vidijo predvsem grožnjo. Izgubili so nekdanjo moč informacijskih vratarjev, pa tudi nekdanjo ekskluzivno pravico do prodajanja občinstva oglaševalcem. Vendar delajo podobno napako kot založniki, ki so hoteli s protipiratskimi zakoni vrniti panogo nazaj v sedemdeseta leta, namesto da bi se prilagodili internetnemu okolju. Si predstavljate, da lahko v ZDA znova slišimo pobude, da bi morali uvesti novinarske licence? Določati, kakšno izobrazbo morate imeti za opravljanje novinarskega poklica ali prijavo na novinarske dogodke? In to v časih, ko večino medijskih podob na protestih in ob naravnih nesrečah posnamejo posamezniki z mobilniki.

Kaj pa telekomunikacijska in internetna podjetja? Bi avtorji ameriške ustave tudi od njih pričakovali delovanje v interesu demokracije?

Medijska in telekomunikacijska politika sta bili v ZDA vedno povezani, saj so zakonodajalci vedeli, da je treba poskrbeti za celovit sistem spodbud in omejitev, ki bo državljanom omogočil dostop do komunikacijskih in medijskih storitev – od univerzalne poštne storitve do javnih knjižnic in preprečevanja zlorab monopolnega položaja, tako državnega kot zasebnega. Telekomunikacijska infrastruktura je danes postala enako pomembna kot elektrika, voda in ceste. Od nje je odvisna vaša zaposlitev, izobraževanje, družabno življenje in politično delovanje. Vendar jo upravljajo zasebna podjetja, ki niso odgovorna uporabnikom ali državljanom, temveč lastnikom. Pred njimi pa vas ne varuje noben zakon, ker lobisti nasprotujejo vsakemu poskusu regulacije, ki bi od njih zahteval internetno nevtralnost ali opravljanje univerzalne storitve. Zanje v praksi ne veljajo niti zakoni o varstvu konkurence, ker je politika od devetdesetih let načrtno deregulirala internet, medije in telekomunikacije. Zato lahko eno medijsko podjetje danes nadzoruje televizijo, radio, tisk in internetni dostop – brez omejitev in varovalk.

Je sploh mogoče regulirati današnje internetne, telekomunikacijske in medijske velikane?

V ZDA nas najprej čaka reforma financiranja političnih kampanj, ki so postale izjemno drage – letošnja je presegla dve milijardi dolarjev – in zato popolnoma odvisne od bogatih donatorjev. Dokler ne zmanjšamo vpliva kapitala na politiko, ne moremo pričakovati učinkovite regulacije in skrbi za interese državljanov. Zelo pomembno je tudi izobraževanje uporabnikov. Naša organizacija nenehno poudarja, da je velik del internetne infrastrukture in storitev financiral davkoplačevalski denar. Medijska in telekomunikacijska podjetja so življenjsko odvisna od dostopa do javnih virov. Brez radijskega spektra, ki je javna dobrina, ne bi bilo televizije. Telekomunikacijski kabli, četudi zasebni, tečejo po javnih zemljiščih in parkih. In vendar uspe lobistom vsak poskus regulacije medijev in interneta prikazati skoraj kot kriminalno dejanje in nedopusten poseg v zasebno lastnino.

Ali celo komunistično idejo?

Tudi takšne obtožbe niso neobičajne (smeh). Zavedamo se, da je kakršen koli radikalen poseg v zasebne korporacije v ZDA verjetno nepredstavljiv, prav tako bo težko znova uveljaviti nekdanje omejitve lastništva in tržnih deležev. Nobenega razloga pa ni, zakaj bi morali v 21. stoletju mirno gledati kratenje pravic in svoboščin, ki so jih naši predniki izborili v 18. stoletju. Če so lahko že uporabniki telefonskega priključka klicali kogar koli, se pogovarjali o čemer koli in upravičeno pričakovali, da jim med pogovorom nihče ne prisluškuje – če niso bili ravno kriminalci –, morajo ta načela veljati tudi na internetu.

So civilnodružbene organizacije dovolj močne, da lahko dosežejo ohranitev teh svoboščin?

Če hočete, da vas upoštevajo, se morate povezati v organizirane skupine in oblikovati močne koalicije, ki bodo od zakonodajalcev in lastnikov omrežij zahtevale spoštovanje uporabniških pravic. Mi lahko pomagamo mobilizirati internetne uporabnike in usmerjamo njihova prizadevanja, da bodo dosegla odločevalce, dejanske moči pa nimamo. Na srečo se uporabniki vse bolj zavedajo, kako pomemben je boj za internetne svoboščine. Poskusi vlade ali korporacije, ki bi omejili naš dostop do interneta, cenzurirali določene spletne strani ali diskriminirali konkurenčne storitve, med ljudmi vzbudijo vse več ogorčenja. Proti protipiratskima zakonoma Sopa in Pipa je v protestiralo 17 milijonov Američanov, podoben učinek je imel mednarodni sporazum Acta v Evropi. Neodvisne skupine računalniških programerjev so začele jemati internet v svoje roke in razvijati orodja, s katerimi se je mogoče boriti proti slabim zakonom in korporativnim omejitvam. Vse to so dobre novice, zato ostajam optimist.