Je fotografski film res mrtev?

Ko je ameriški fotografski velikan Kodak pred nekaj tedni napovedal bankrot, so se na fotografskih forumih začele prestrašene debate, ali bo še mogoče kupiti njihove filme. Britanska fotografska revija British Journal of Photography je zato uspela priklicati visokega Kodakovega prodajnika Pradeepa Jotwanija, ki je novinarjem zagotovil, da nimajo namena ukinjati proizvodnje filmov, saj jim še vedno prinašajo spodobne dobičke.

Zelo podoben odgovor sem dobil tudi od slovenskega zastopnika Kodaka, ki je povedal, da fotografske kemije ne bodo opustili, saj povpraševanje v zadnjih nekaj letih celo narašča. Še več, med fotografi je zaokrožila govorica, da so slovenski uporabniki nedigitalne fotografske tehnike po Kodakovi napovedi bankrota za vsak primer napolnili domače zaloge in v nekaj dneh pokupili skoraj vse, kar je bilo v skladiščih.

Drugi dokaz, da se film kljub bankrotu njegovega največjega proizvajalca še ni čisto poslovil, se je (z)našel na precej nepričakovanem kraju – na protestih proti protiponarejevalnem sporazumu ACTA. Ko sem opazoval premražene protestnike, sem opazil, da tokrat s svojim nedigitalnim contaxom za spremembo ne izstopam, saj se je mimo odsprehajalo kar nekaj primerkov fotografske zgodovine (nekaj sem jih shranil v spletni album). Pogovori z lastniki klasičnih fotografskih naprav pa so razkrili zanimive, skoraj filozofske motive, ki se skrivajo za starimi fotoaparati.

Prvi sogovornik – največ dvajsetletnik – je pojasnil, da ne zaupa trajnosti digitalnih nosilcev, zato si je omislil nedigitalca in začel na črnobeli film beležiti, kaj počne njegova generacija (vse proteste, bivanje pred borzo …). Drugi mi je zaupal, da je z digitalnim fotoaparatom preveč površen. »Opazil sem, da že z vsakega sprehoda prinesem po nekaj gigabajtov fotografij, ki jih nikoli več ne pogledam. Odkar uporabljam film, naredim bistveno manj posnetkov, a jih večino obdržim, izdelam povečave ali naročim fotoknjigo,« je povedal in pokazal števec posnetkov, ki je proti koncu demonstracij obstal na enajstici. Med pogostimi odgovori so bili še »boljše spoznavanje fotografske tehnike, ker ni mogoče toliko goljufati« in celo nižje cene, saj mi je malce starejši sogovornik natančno pojasnil, da »v življenju ne more posneti toliko filmov, kolikor bi moral plačati za profesionalnega digitalca, dober računalnik, diske in programe«.

Skoraj vsi sogovorniki so dejali, da njihova naklonjenost fotografski klasiki ni osamljena, ampak dobro poznajo kar nekaj podobnih ljubiteljev. Opozorili so me, da postaja uporaba starih fotoaparatov v nekaterih okoljih (»zlasti med hipsterji«) nova poza, ki so jo v zadnjih dveh letih zelo očitno zaznali tudi proizvajalci fotografske opreme. Digitalni fotografiji sicer ne nasprotujejo – večinoma uporabljajo digitalne fotoaparate višjega razreda – a jo uporabljajo skoraj izključno takrat, kadar morajo (»kot orodje«) in le redko »za dušo«.

Ali lahko fotografski film postane podobno živahna niša kot vinilne glasbene plošče?

Na to primerjavo me je lani spomnil ameriški gospod, s katerim sva se srečala na parkirišču pred vhodom v naravni park Dolina smrti. Povod je bil podoben kot na protestih proti Acti: on je od daleč opazil mojega (pra)starega Hasselblada, jaz njegovo Mamiyo (veteranski fotoaparati so postali zelo učinkoviti pri navezovanju stikov). Med poznejšim skupnim lovom na motive je primerjal analogno fotografijo in glasbo, pri čemer ga ni zanimalo vprašanje »kakovosti«, ki tako rado zaposluje avdiofile in fotografske pipetkarje, temveč čisto drugačna glasbena ali fotografska izkušnja.

»Vinilka je od mene zahtevala odločitev za točno določeno ploščo ali album, saj preskakovanje med skladbami ni bilo praktično, kaj šele med stotinami posnetkov,« je povedal. Ko si je zaradi udobja nekoč omislil predvajalnik mp3, je po nekaj mesecih uporabe ugotovil, da je postal zelo plitev poslušalec, saj je »nenehno preskakoval, krajšal, begal od skladbe do skladbe kot kaka komercialna radijska postaja«. Vendar površnosti ni opazil samo pri sebi, ampak tudi pri ustvarjalcih, ki so lahko brez časovnih in drugih tehničnih omejitev hitro posneli in objavili kar koli – v glasbi, medijih, književnosti in fotografiji. Zato je začel namenoma »ustavljati čas«: brati knjige, kuhati doma, hoditi na koncerte, potovati in fotografirati na film, čeprav je to pomenilo zelo resne spremembe v njegovi poklicni fotografski karieri.

Podobne misli sem doslej srečal že večkrat. Na vlogo hitrosti pri pisanju me je pred kakimi petnajstimi leti opomnil znani britanski pisatelj Julian Barnes, ko je razlagal, zakaj še vedno uporablja pisalni stroj. Vplivi hitrosti na novinarsko delo in politiko v praksi že dolgo presegajo zapise francoskega filozofa Jeana Baudrillarda o hiperresničnosti in napovedi Paula Virilia – enega najvidnejših teoretikov hitrosti.

Industrija hitrosti in digitalne pozabe se bosta trudili, da ustavljalci časa ostanejo varna manjšina. Vendar zaskrbljenost fotografov po vsem svetu, ali bodo še lahko kupili fotografski film, kljub temu potrjujejo, da te manjšine niti ni tako malo. Prav tako fotografska občutja mladih protestnikov.

(naslovna fotografija: Ilija Tomanić Trivundža)