Kako deluje svet?

Prejšnji konec tedna sem po več kot dvajsetih letih znova prelistal nekoč priljubljeno serijo otroških enciklopedij iz zbirke kdo, kaj in zakaj, ki so jo po francoskem izvirniku priredili pri založbi Globus. V teh knjigah sem prvič prebral kratke otroške razlage, zakaj ribe v vodi ne zebe, kdo je bil Sokrat in kako termometer pod mojo pazduho ve, kdaj imam vročino in kdaj se mi samo ne ljubi iti v šolo. Verjetno največkrat pa sem pokukal v peto knjigo, v kateri so avtorji poskusili odgovoriti na vprašanje, kako delujejo stroji, naprave in tehnologije, ki naseljujejo našo civilizacijo.

V vsaki razlagi sem lahko izvedel osnovna fizikalna, kemijska in mehanska načela, ki poganjajo avtomobile, napajajo električne naprave in izstreljujejo vesoljske rakete. Vsega seveda nisem razumel, a so se znanstvene razlage lepo dopolnjevale s svetom domišljije, stripov in futuristične literature, ki so mi jo v osnovni šoli približali znanstveni pustolovci francoskega pisatelja Julesa Verna. Manjkala je le iznajdba, ki jo je oče prinesel iz Japonske in bo postala najpomembnejša naprava v mojem življenju: osebni računalnik.

V knjigi je bil elektronski računalnik omenjen čisto na zadnji strani – skupaj z laserjem. Vendar mi opis ni pomagal razumeti nove škatlice s tipkovnico, priključene na domači televizor. Izvedel sem le, da je elektronski računalnik naslednik računskega stroja, ki ga je v 17. stoletju izumil francoski matematik Blaise Pascal. Velikanska naprava, ki jo upravljajo znanstveniki, države in velika podjetja, pa za računanje uporablja dvojiški številčni sistem. Mojo radovednost so pomirili šele pogovori z družinskim prijateljem elektroinženirjem, ki mi je potrpežljivo opisoval elektronsko drobovje in našteval najpomembnejše dele računalnika – procesor, pomnilnik in integrirano vezje. A je že po prvi elektrotehnični razlagi poudaril, da je računalnik precej več kot vsota njegovih sestavin. Najpomembnejše je programiranje: poseben jezik, s katerim mu naročimo, kaj naj počne.

Programiranje me je takoj zasvojilo. Sporazumevanje s strojem je bilo čisto drugačno od pogovarjanja s starši ali vrstniki. Računalnik je dobesedno izpolnjeval ukaze, ki so bili zapisani v zaporedju programskih vrstic. Nejasnih navodil nisem mogel popraviti z govorico telesa, izrazom na obrazu ali obupanim človeškim vzklikom: saj veš, kaj mislim! Če sem ga zmedel z nejasnimi ali nasprotujočimi si ukazi, je podivjal ali zmrznil. Vsako opravilo sem moral razčleniti na zaporedje manjših opravil in paziti, da si koraki sledijo v smiselnem zaporedju. Hkrati sem postajal vse bolj pozoren na značilnosti človeškega sporazumevanja, ki jih bom veliko let pozneje študiral z branjem Noama Chomskega, Ludwiga Wittgensteina in drugih filozofov jezika: na besedne igre, dvoumnosti in razlike med izrečenim in slišanim, ki povzročijo toliko nesporazumov in jeze.

Kljub navdušenju nad programiranjem nisem nikoli postal pravi programer, saj me je bolj zanimalo nekaj drugega. Računalniki so bili vse cenejši in dostopnejši. Naselili so se v dnevnih sobah, gospodinjskih aparatih in mobilnikih. Spreminjali so obliko, se povezali v internet in postajali vse bolj nevidni, a so ohranili svojo računalniško naravo. Še vedno so ostali stroji, ki izpolnjujejo ukaze, zapisane v programskih vrsticah.

Spraševal sem se, kdo je napisal te ukaze in kakšen je bil njegov namen, a so ta vprašanja zelo presegala odgovore v otroških enciklopedijah in tehnične klepete s tedanjimi računalniškimi vrstniki. Informacijsko ekonomijo in politiko sem začel spoznavati šele med študijem, ko sem od članov odprtokodne skupnosti izvedel za eseje računalniškega programerja Richarda Stallmana in njegove zahteve, da morajo biti programske vrstice prosto dostopne uporabnikom in programerski skupnosti. Stallman je trdil, da je mogoče edino tako ugotoviti, kaj računalnik počne, in vplivati na njegovo delovanje. A so njegove ideje agresivno napadli Microsoft in drugi proizvajalci komercialne programske opreme, ki so hoteli z zapiranjem programov prevzeti in ohraniti nadzor nad računalnikom. Kar jim je z lobiranjem in veliko tržno močjo večinoma tudi uspelo.

V boju za prevlado nad računalniškimi programi ni bil pomemben samo denar, čeprav je industrija komercialnega programja lastnikom prinašala milijardne prihodke. Ameriška programerka Ellen Ullman je v biografski knjigi Close to the Machine: Technophilia and Its Discontents (1997) opisala etične zagate programerskega dela, ko so morali v informacijske sisteme v podjetjih in državnih ustanovah zaradi pritiska naročnikov množično vgrajevati tudi sisteme za prikrito nadzorovanje zaposlenih, izogibanje davkom in prikrivanje računovodskih prevar. O podobnih dilemah sem se v preteklih letih pogovarjal s številnimi programerji, ki so razvijali priljubljene spletne storitve, mobilne aplikacije in informacijske sisteme. Vsi so se strinjali, da uporabniki nimajo skoraj nikakršnega nadzora nad elektronskimi napravami, ki naseljujejo njihove žepe, spalnice in dnevne sobe. Vse te nevidne računalnike pa so programirali sodelavci velikih informacijskih podjetij ter v programe vpisali njihov poslovni interes in prevladujočo družbeno ideologijo.

V najnovejše tehnološke izdelke je zato vtisnjena vsa kompleksnost globaliziranega sveta na začetku enaindvajsetega stoletja. Vse novejše elektronske naprave so programirane za množično zbiranje in shranjevanje uporabniških podatkov, saj postajajo podatki enako pomembna strateška surovina kot voda, nafta in drugi energenti. V prepoznavnih logotipih uveljavljenih blagovnih znamk se skrivajo socialni in psihološki vzorci, ki vzdržujejo potrošniško družbo. Žlahtne kovine in drugi materiali, iz katerih so izdelani mobilniki in tablice, razkrivajo ostanke kolonializma, ki še danes omogočajo neomejeno ropanje naravnih virov v Afriki in izkoriščanje umetno zadolženega tretjega sveta. Zasledovanje zapletenih davčnih mehanizmov, s katerimi se tehnološka podjetja izognejo plačevanju davkov in skoraj vse dobičke od prodanih izdelkov skrijejo v davčnih oazah, pa omogoči pogled v delovanje globalnih financ, ki ga tudi v Sloveniji občutimo kot krizo socialne države, državno zadolževanje in odtekanje javnega premoženja.

Vendar so v zadnjem letu iz moje širše okolice poleg javnega denarja in mladih možganov odtekala tudi vprašanja iz moje knjižne zbirke: kaj, zakaj in kako deluje. V letu, ko so evropski taksisti množično protestirali proti prevozniškemu podjetju Uber, ko so nemški delavci s stavko opozarjali na izkoriščanje v Amazonovih distribucijskih središčih in je mednarodna skupina preiskovalnih novinarjev ICIJ razkrila veliko luksemburško davčno oazo sredi Evropske unije (lux-leaks), so se v Sloveniji krepile predmoderne razlage sveta. Prestrašenega in negotovega sveta, v katerem mora znanost znova tekmovati s praznoverjem, kjer politiki prevzemajo vlogo verskih voditeljev in se zdijo še tako nerazumne teorije zarote verjetnejše od vsake strokovne analize družbenih procesov.

Takšnih družbenih in političnih razmer ne bo mogoče izboljšati brez krepitve razsvetljenskega duha, v katerem so bile napisane moje stare otroške enciklopedije. Družbene spremembe lahko omogoči šele spoznanje, da so praznoverje, religija in teorije zarote le orodja zelo nazadnjaške ideologije, ki ljudi vidi kot nemočne žrtve usode in mračnih elit – bitja brez lastne volje in možnosti vpliva na skupno prihodnost. Naš zapleteni svet pa bomo lahko začeli spreminjati šele takrat, ko ga bomo zares hoteli razumeti. Enako kot programske vrstice, ki ukazujejo našim elektronskim spremljevalcem.

(Sobotna priloga Dela, 27. december 2014)